Osnovni princip življenja v globalnem neoliberalnem svetu je ekstremno preprost, kratek in jedrnat: bodi hladen, skuliran, miren in naj tvoje življenje še naprej teče, kot že teče. Naj se torej vrti in vrti in vrti in naj se nič zares ne spremeni. Kar je nastavljeno, naj se zgolj nadaljuje in razvija in razvija in razvija in stopnjuje in dopolnjuje. Naj bo vsega še več, naj vse raste in se kopiči. Imejte ta princip pred očmi, ko kupujete spodnje perilo, ko jeste pizzo, ko plačujete s kartico, ko zvečer zaspite, ko ponoči sanjate, ko plačujete davke. Skratka: matrica je vsepovsod.

Čas je, da končno sprejmemo dejstvo, da je zdajšnji ekonomski sistem že propadel. Smo sredi borznega zloma, ki bo do temeljev zatresel svet. Praktično nemogoče je predvideti dogajanje v naslednjih mesecih, tednih ali celo dnevih, nekaj pa nam mora biti nedvomno jasno: poti nazaj ni več.

Naš premier Miro Cerar je ocenil, da neupravičeni dodatki, ki so si jih izplačevali na nekaterih fakultetah za nekatere izbrane posameznike ne potrebujejo "hujše sankcije". Kakšne pa bodo, če sploh bodo, te sankcije, dragi premier, da bomo državljanke in državljani vsaj malo zadoščeni v obupanem upanju na pravico in enako obravnavo? Bodo grešniki klečali v kotu na koruzi, ali jih boste tepli s šibo po riti in s pasom po rokah; ali pa se boste bičali kar sami, ker tako nesramno in brezobzirno kršite vse velike obljube o etičnih dejanjih ter trdnih načelih?

Včeraj me je med predavanjem v Domžalah nekdo vprašal, ali je mogoče ustaviti kapitalizem. Odgovoril sem, da je kapitalizem že implodiral, kar pomeni, da se že nekaj časa sesuva sam vase in da se bo sesuval še naprej, nas pa potegnil s seboj, potem pa sem dodal, da bo njegov neizbežni propad močno pospešilo naravno dogajanje, kamor sodijo zlasti klimatske spremembe, ki že dosegajo razsežnosti kataklizme. Na žalost moram danes povedati še tole.

Izjava je baje Stalinova. Na poseben način postaja zelo aktualna, pa če je to komu všeč ali pa ne.

Pravijo, da gre za otroke. Ne povedo cele zgodbe in manipulirajo, ker imajo interese, kot se reče. Gre namreč za otroke in za resnico, kar je čisto nekaj drugega. In v odnosu do resnice človek ne more imeti nobenih interesov. Najbolj poštena drža, ki jo ima lahko človeško bitje na tem svetu, je tista v odnosu do resnice. Najprej si velja zato ogledati izvrstni film Spotlight (Tom McCarthy, 2015). Treba je vztrajati do konca in prebrati čisto vse, kar piše v odjavni špici. Nihče ne sme zapustiti naslonjača prej. Potem je treba nadaljevati z branjem tega zapisa in se zamisliti. Ne malo, temveč veliko in močno. Še enkrat je treba premisliti slogan, da gre za otroke. Ker je preprosto res, da gre zanje. In če rečem, da gre zares, potem tudi mislim, da gre zares. Ne gre zaradi javnosti, medijev ali politike, temveč zaradi resnice. O njej pa se je treba najprej poučiti, saj resnica na raste na drevesih. In kupiti je tudi ni mogoče.

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. (Edmund Burke)

„Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI.” (Mohammed Mesbahi)

To je seznam 86 kolumen, ki sem jih objavil na Za-misli med 3. 3. 2014 in 10. 1. 2016. Za lažje prebijanje skozi naslove so razdeljene v poglavja: Diktatura večine (11), Družba (14), Gospodarstvo (8), Modrovanje (4), Nasilje (11), Šport (4), Umetnost (6), Vladanje (10), Vzgoja (8), Zgodovina (4), Znanost (5) in

200 kolumen – potopis pohoda v 3. svetovno vojno (10. 1. 2016).

Ko sem februarja 2014 pisal 100. (114.) kolumno – poskus povzetka, ki se je sprevrgel v še eno kolumno, se nam še ni sanjalo, da je 3. svetovna vojna že v teku. Zdaj to vemo ali pa se nam vsaj sanja. Ko bom pisal povzetek 299 kolumen, o tem ne bo več nobenega dvoma. Gospodarska kriza ne bo zanimala nikogar več. Tudi izpuste ogljikovega dioksida bodo šteli samo najbolj zagrizeni okoljevarstveniki z območij, ki jih bo vojna dotlej samo oplazila. Vročina bo naraščala v osnovnem in prenesenem pomenu. Tudi vodna gladina se bo dvigala proti našim vratovom, obenem pa presihala pod našimi nogami. Kdor še ne bo begunec, bo srečen ali neumen.

V zadnjem času zelo veliko govorijo o slovenskem zdravstvenem sistemu. Sam zelo rad verjamem, da je slovenski zdravstveni sistem dober. Verjamem, da ni popoln, saj popolnost ne obstaja. Torej je truizem reči, da slovenski zdravstveni sistem ni popoln. Noben zdravstveni sistem na tem planetu ni popoln. Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Slovenski zdravstveni sistem je torej manj-kot-popoln. Verjamem, da je dober. Verjamem celo, da je zelo dober. In da ima zgolj nekaj težav. No, težavic. Vsak sistem ima nekaj težavic. Torej je tudi to truizem. Poleg tega verjamem, da so v vladi in na ministrstvu za zdravje strokovnjaki in drugi ljudje, na primer ekonomisti in menedžerji, ki bodo te težavice odpravili, kot bi mignil s prstom, kajti sodobni kapitalizem temelji na korporativnem občutku za družbeno odgovornost, vseživljenjskem učenju in napredovanju, učečih se organizacijah, enakih možnostih za vse, socialni vključenosti in trajnostnem razvoju (saj bi se v malhi z novorekom našlo še kaj, a bodi dovolj), kar pomeni, da postajajo korporacije vse bolj socialne, moralne in etične ter imajo, prav zaradi tega, vse večji čut za človekove pravice in pravice potrošnikov, to pa obenem pomeni, da je biznis vse bolj človeški in human ter da biznismeni vse bolj skrbijo za blagostanje ljudi in za to, da bi ti uresničili vse svoje potenciale, želje, potrebe, interese in vse drugo. Interesi pa so trije, kot pravi Habermas: tehnični, praktični, emancipatorični. To celotno zgodbo nekoliko zaplete. K tej idilični zgodbi o odličnem zdravstvenem sistemu, ki ga imamo, zato dodajam osebno zgodbo. Resnično. Iz vsakdanjega življenja. Od slehernika. Ker slehernik tudi sem. Sem navaden človek, ki ne pripada eliti. In včasih potrebujem zdravstveni sistem. Ki je odličen, ni pa popoln. Sledi resnična zgodba.