Še pred koncem devetnajstega stoletja, torej nekaj let po Marxovi smrti in davno pred oktobrsko revolucijo, v Vatikanu staknejo glave in neki škof iz Verone v tistih časih pridiga župljanom: socializem je najbolj podlo suženjstvo, je očitna krivica, je najbolj nora norost, to je družbeni zločin, to je uničevanje družine in javne blaginje, je samooklicani in neizogibni sovražnik vere, in to vodi v anarhijo (Mark Robson (2011), Italy: The Rise of Fascism 1915-1945, str. 8). Nekaj let kasneje izbruhne prva svetovna morija. Zaradi socialistov zagotovo ne.
Prišli bodo in vam uničili vaša življenja. Zasedli bodo ozemlje, kjer ste si postavili hišo, vdrli bodo v vaše domove. Ukradli vam bodo službe in ugrabili vaše otroke. Preplavili bodo vaš narod, dokler se ne bo njegova identiteta izgubila in čez nekaj generacij dokončno izginila. Potem, ko vam bodo vzeli otroke, bodo uničili prave družine. Prihajajo namreč Oni, Tujci, Razdiralci vsega, kar je kleno in domače, Uničevalci tradicij in vsega avtohtonega, naravnega in pristnega. Zato se moramo združiti in narediti vse, da jim ne bo uspelo. Treba je zgraditi ograje, jih napasti z vsemi sredstvi, preden oni napadejo nas.
Psihoanalitična resnica je zelo preprosta: ljudje o zares pomembnih in travmatičnih zadevah v glavnem nočejo vedeti ničesar. Naj to pojasnim na aktualnem primeru iz domačih logov.
Ali je Slovenija (še) zdrava družba? Je odprta? In kaj naj bi ti izrazi sploh pomenili? Zlasti v luči vse pogostejših odporov do tujcev, ki za nekatere Slovence in Slovenke niso nič drugega kot travma v strogo Freudovem pomenu besede.
Zdaj je dokončno jasno in noben dvom ne obstaja več: migrantov in ljudi, ki bežijo pred nasiljem, se je vsekakor treba zelo bati. Bati se je treba moških, pa tudi žensk in otrok. Da ne govorim o transvestitih, homoseksualcih in tretjem spolu – ti so najhujši, ker predstavljajo mešanico nenormalnosti, nenaravnosti in izrojenosti, tujosti in popolne zblojenosti. Tako nikoli ne moreš vedeti, kdo te lahko posili, zakolje, iztakne oči, odseka glavo in jo natakne na kol.
Moram nekako ubesediti iskren gnus, ki ga v teh dneh občutim ob številnih protestih nad zavračanjem beguncev. Še toliko bolj primer podpisovanja peticije v Kranju proti šestim otrokom, ki so se znašli tukaj, v teh zabačenih krajih, kjer jim nismo sposobni zagotoviti niti varne tople sobe in dnevnih obrokov. Sram me je, res me je sram, da spadam med ta narod, folk, Slovenceljne, Butalce,...to, da to ubesedim, je praktično eden od načinov da se do te splošne paranoje vsaj malo distanciram.
Ubogljivost ima pod določenimi pogoji smisel. Noro vedenje tudi. Celo nacisti in fašisti ne morejo vladati ljudem zgolj s surovo silo, zato potrebujejo tudi sofistiko, zapeljevanje, všečne besede, ideološke prakse, ki generirajo pomen in smisel. Vladanje nad ljudmi vselej terja tudi njihovo sodelovanje, za katero nimajo nobenega dobrega razloga, pa kljub temu sodelujejo. Družbene spremembe so zaradi tega skoraj nemogoče. V tem je nekaj vznemirljivega in težko razumljivega.
Gospod ne zapravi 6800 evrov svojega denarja – če bi zapravljal svojega, ga gotovo ne bi zapravil toliko, ker bi pazil nanj –, temveč zapravi prav toliko javnega denarja. Ko ga dobijo pri razsipavanju tujega denarja, mirno reče, kot da ne ve, zakaj toliko hrupa zaradi njegovega razmetavanja z denarjem, da je bilo zapravljanje racionalno, na koncu pa lakonično doda, da je denar razumno in pametno nalagal v poslovne odnose, kar naj bi pomenilo, da so njegovi kritiki čisti luzerji, ki nimajo pojma o vlaganjih v medsebojne in poslovne odnose, ki terjajo med drugim tudi veliko različnih vrst alkohola, drage večerje, nenavadno hrano in vse drugo iz tega registra.
Globalizirani slovenski filozof Slavoj Žižek, ki se na primeru begunske krize kar naenkrat očitno sramuje svojih deklariranih levičarskih korenin, opozarja, da "neusklajeno priseljevanje vseeno ogroža jedro Evrope". Napadene naj bi bile osnovne evropske vrednote: univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo. Ne vem sicer, iz katerega sveta prihaja Žižek, ampak zagotovo ne iz tega, v katerem živimo.
Bolj ko zapiramo svoje meje, bolj se zapirajo naša srca oziroma: bolj, ko se zapirajo naša srca, bolj zapiramo svoje meje. Želimo se obraniti pred svetom revščine in trpljenja. Kot da je mogoče ohraniti naš mali, “neokrnjeni raj” in živeti srečno, samozadovoljno življenje. A svet tam zunaj je tudi naš svet. Od zunaj prihajajo dobrine; od zunaj prihaja zrak, ki ga dihamo. Zunaj so ljudje, kot smo mi.