Današnji svet ni prijazen do vseh ljudi, za milijone, celo milijarde je planet Zemlja svet trpljenja, lakote, revščine, izključenosti, izkoriščanja in številnih drugih tegob. Pa ne zato, ker bi bil naš planet tako neprijazen kraj za bivanje, temveč ker smo ustvarili izjemno nepravičen družbeni sistem, predvsem njegov ekonomski del. Zemlja je planet obilja, mi pa smo ustvarili planet pomanjkanja in ga dodobra opustošili. A ni nujno, da je tako, vse možnosti in znanja imamo, da ustvarimo svet obilja, miru in radosti - za vse.

Knjigo na primer zakurimo tako, da jo polijemo z vnetljivo tekočino, pritaknemo vžigalico, nato pa preprosto počakamo, da zgori, saj ni iz železa. Na koncu se lahko tudi prepričamo, da je res zgorela, in sicer tako, da pobrskamo po ostankih knjige, da bi ugotovili, kako je z materijo in z atomi, iz katerih je bila narejena. Oni dan so nekaj podobnega skušali narediti s precej debelo in zelo kakovostno narejeno knjigo, ki jo je moral nekdo kupiti, saj ni zastonj. Zaman so se trudili in trudili, saj je bilo očitno, da ne bodo mogli zažgati niti ene same uboge papirnate knjige. Videti je bilo, kot da ne vedo, kako zakuriti knjigo, kar je res nenavadno, saj to ve vsakdo, na trenutke pa se je tudi zdelo, da je sama knjiga zares iz železa ali pa je celo začarana in se jim upira ter obenem dokazuje, kako ubogi v duhu so. Nazadnje so jo odvrgli v koš, kamor sicer mečemo smeti, ker kratko malo niso vedeli, kaj naj še storijo z njo.

Najvidnejši predstavnik vlade te dni zatrjuje, da referendumski izid ne pomeni nezaupnice vlade. Zlahka ugotovimo, kako pristopa k razlaganju rezultatov. Te je namreč mogoče razlagati na več načinov. Ne zaradi interesov posameznikov, temveč zato, ker je podatke in dejstva tudi sicer pogosto mogoče razlagati na več različnih načinov. Če se torej bojiš interpretacije ali razlage, zatrjuješ nasprotno od nje. Razlika je pomembna: zatrjevanje ni isto kot razlaganje. Je pa naporno živeti z ljudmi, ki se vedno znova bojijo interpretacij realnosti in ne vedo, da je razlag skoraj vedno več kot ena sama.

Si videl, da so ta črni zmagali, ha! Sem ti rekel, je dejal takoj v ponedeljek zjutraj znanec, kot da se je uresničilo nekaj, kar se je preprosto moralo uresničiti, in nekaj, kar prispeva k njegovi življenjski radosti in odpira nova obzorja veselega življenja. Potem je na hitro dodal: Njim se ne smeš zameriti. Ali so maščevalni, ali kaj, sem ga vprašal, saj sem že vedel, da so zmagali. Malo se je zmedel, potem pa dodal, kot da je to najbolj običajna stvar na tem svetu, da korporacija že ve, kako streči stvarem, saj zato je pa že skoraj dva tisoč let na oblasti. Ni mi bilo čisto jasno, kaj je hotel povedati, saj Cerkev že dolgo ni na oblasti. Ali niso trdili, da so za otroke, sem skušal bolj produktivno nadaljevati pogovor. Seveda, za otroke gre, je ponovil. Hm, hm. Če jim gre res za otroke, zakaj ničesar ne storijo za otroke iz družin alkoholikov, ki jih je v Sloveniji vsaj nekaj sto tisoč? Kako lahko mirno prenašajo trpljenje otrok, ki odraščajo in potrebujejo miren dom oziroma srečno družino, vsak dan pa trpijo zaradi alkohola, ki ga vase zliva oče ali mati ali pa kar oba? Ali bi ti želel živeti pod isto streho z alkoholikom? Ni se odzval, zato sem nadaljeval. Kaj pa nameravajo storiti s pedofili, ki pohabljajo otroke, saj je po podatkih v Sloveniji nekaj sto tisoč otrok, ki so bili spolno zlorabljeni? In kaj bodo storili, da v Sloveniji ne bo 400 000 lačnih ljudi, med katerimi so številni starši, ki ne morejo svojim otrokom zagotoviti niti toplega obroka na dan? Zabil sem še zadnji žebelj v krsto: kaj pa nameravajo storiti s četrtino Slovencev in Slovenk, ki živi dnevno na antidepresivih in anksiolitikih, kar pomeni, da so depresivni in živčni? Še več tišine.

Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.

Pred dnevi se je v Cankarjevem domu odvijal 4. festival slovenske domoljubne pesmi. Načeloma z domoljubljem ni nič narobe, le kdo ne “ljubi svojega doma”. Vendar moramo v 21. stoletju ponovno razmisliti, kaj pomeni “ljubezen do svojega doma”.

Jutri imam v Ljubljani predavanje iz serije Filozofija za današnji čas. Govoril bom o Kantovi teoriji etike in o Spinozovi teoriji želje, zanimalo pa me bo zlasti, kaj lahko storijo ljudje, da bodo njihova življenja bolj pristna in bolj v skladu s tem, o čemer sta razmišljala velika filozofa. Še natančneje: razmišljal bom o Lacanovem poudarjanju, da se človek nikakor ne bi smel odreči svoji želji in da je morebitno odrekanje v nasprotju z etičnim imperativom, kar pomeni, da nasprotuje dobremu. Lacanovo razmišljanje namreč natanko poveže Kantove zamisli o maksimi moralnega zakona in Spinozove zamisli o tem, kar imenuje filozof conatus, ki pomeni začeti nekaj (na novo). Kako torej začeti na novo? To je temeljno vprašanje mojega jutrišnjega posega, obenem pa je tudi vprašanje, ki je v samem jedru življenja in je njegova esenca.

Immanuel Wallerstein v knjigi z naslovom Historical Capitalism with Capitalist Civilization uvodoma poudari, da živimo v kapitalističnem svetu, v katerem je absolutno nujno, da so lastniki presežne vrednosti in profitov razumna bitja; ni pa nujno, da so razumna bitja lastniki profitov. Kot taka iščejo razumne priložnosti za vlaganje. Super. Manj super pa je, da je celotni proces narejen tako, da se ves sistem, kapitalizem namreč, nenehno obnavlja. Obnavljanje sistema pa pomeni, da se sčasom čisto vse, kar se dogaja v občestvih, podreja samemu obnavljanju, saj se sistem tudi širi oziroma globalizira in zajema vse razsežnosti človeških eksistenc. Wallerstein uporablja besedo inkluzija, kar pomeni, da se čisto vse, kar imajo ljudje med seboj (commodification of everything), vključuje v reproduciranje sistema. Drugače rečeno: tudi ljudi je treba producirati in reproducirati, da bodo maksimalno vključeni v sistem tako, kot terjajo reprodukcijski procesi, saj drugače niso dovolj učinkoviti. Sem sodi tudi upravljanje s človeškimi željami, ne le z razumom.

Starši otrok, ki obiskujejo Enoto Savska Vrtca Domžale, protestiramo zaradi občinske namere, da se omenjena enota v prihodnjih dveh letih zapre, hkrati pa tudi zaradi načina izvajanja ukrepov Občine Domžale (ki jih v vodstvu Vrtca Domžale očitno podpirajo) v zvezi s to odločitvijo.

Po zaslugi tegale filmčka sem se zavedel, da ogromno kristjanov sploh ne ve, v kaj verujejo. Za to, da lahko Biblijo beremo v živih jezikih in ne zgolj v latinščini, je po prvem tiskanem bestsellerju – Luthrovih 95 tezah – umrlo več kot 10 milijonov ljudi. Nekaj jih je pobrala 30-letna vojna, nekaj lakota in bolezni, nekaj lov na čarovnice, nekaj pa preganjanje kar tako. Sicer niso umrli zaman, kajti po njihovi zaslugi lahko v razumljivih jezikih beremo protiverske in tudi z vero povsem nepovezane reči, kar je bilo predtem nepredstavljivo. Bi se pa verjetno obračali v grobu (ali delali vihar z delci pepela), če bi vedeli, koliko samooklicanih »vernikov« ve o temeljni knjigi svoje vere le to, kar so jim povedali drugi – čeprav jo imajo doma. Sveta ali ne sveta, Biblija je knjiga. Kot vsako knjigo se da tudi Biblijo brati in tako iz prve roke izvedeti, kaj v njej piše.