Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.
Piše se zgodovina. Najbrž čez čas ne bomo govorili »po koronskem štetju«, zagotovo pa »pred« in »po« korona krizi, podobno kot »pred« in »po« drugi svetovni vojni. Nekateri napovedujejo tektonske družbene in gospodarske premike. Trenutno je glede tega težko karkoli napovedati, zagotovo pa je marsikaj odvisno od tega kako hitro bomo dobili zdravilo ali cepivo in koliko valov epidemije bo še sledilo.
Da bo silno domoljubna slovenska vlada poslovala po pravilih? Menda ja nismo tako otročje zaupljivi! Kot vsaka hudo domoljubna vlada tudi slovenska posluje po domače. To pomeni, da posluje samo z ljudmi, ki jih kateri od vladarjev osebno pozna.
Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.
Njujork, Njujork:
Veliko Jabolko, Talilni Lonec, Središče Vesolja, Mesto, Ki Nikoli Ne Spi …
– indijanska imena za morilca Indijancev.
Ti se ne talijo, ampak se kuhajo na špiritu in špehu,
kolikor jih je še, izgnanih v puščavo …
Dnevno prejemam obvestila s strani portala Necenzurirano.si vsake toliko, kar me zanima, tudi z veseljem preberem, a tokrat me je naslov članka dobesedno razkuril. Iz pisarn in tovarn na prisilno delo v nasade in njive? Potemtakem lahko sklepamo, da je delo na njivah nekaj poniževalnega, manj vrednega, da so kmetje nebodigatreba, da je trud kmetov, delo in prizadevanja za kakavostne pridelke, manj vredno kot delo v pisarnah, na ministrstvih, v tovarnah in uradih; imenovati to prisilno delo, halo!?
Služba ubija. No, ne čisto; živ ostaneš, a to je bolj ali manj vse. Če delovni teden ne premore kakšnega državnega praznika, ki ti ga šefi dovolijo užiti tudi zasebno, imaš ob službi ravno dovolj časa, da se za silo naspiš, nahraniš, in očediš. Za prosti čas, ki bi si zaslužil to ime, ti preprosto zmanjka časa. Poglejmo!
Na 28. Redni seji Državnega sveta je svetnik g. Danijel Kastelic podal vprašanje v zvezi z upravljanjem Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in razrešitvami predstavnikov invalidskih organizacij s ključnih mest v Svetu FIHO ter Komisiji za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam. Vlado Republike Slovenije v novi sestavi poziva, naj se podrobno seznani s postopki in podlagami za nedavno sprejete odločitve v okviru Sveta FIHO, ki se nanašajo na razrešitev dveh članov, ki sta bila imenovana s strani Državnega zbora na predlog Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.
Filmi o zombijih so nas dobro pripravili. Pojavi se okužba. Dan prej je še običajen, naslednji dan pa ne več. No, na drugem koncu sveta imajo nekaj dni časa, ko poslušajo novice, potem pa pride tudi k njim. Naenkrat so zombiji vsepovsod in preživeli ne morejo nikamor. Če se odpeljejo, jim zombiji skačejo pred avte in jih ustavljajo. In tudi če jim uspe kam priti, so tam spet zombiji. Lahko se potuhnejo, a jih zombiji slejkoprej najdejo. Na koncu svet pripade zombijem, gručice ljudi pa vsaka v svoji trdnjavi čakajo, da se jim bodo pridružile.
Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.