Zakaj ljudje v 'razvitem' svetu uporabljamo noge? Na prvi pogled bi rekel, da skoraj izključno zato, da bi telo prestavili z enega sedišča na drugega: s stola za jedilno mizo na školjko, od tam na avtomobilski ali sedež na busu, potem na šolski ali službeni stol, vmes in kasneje na stol v kafiču, na stol pred računalnikom, za konec dneva na kavč pred televizijo, za konec tedna na zložljiv stol na vikendu, med počitnicami pa na ležalnik. A tudi na drugi pogled bi rekel isto …
V torek, 11.6 bo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju potekala osrednja slovesnost ob 15. letnici FIHO. 15 let nezakonitega in netransparentnega razdeljevanja javnih sredstev, klientelizma, sprenevedanja in koruptivnih ravnanj velike večine invalidskih in humanitarnih funkcionarjev v Svetu FIHO, ki na račun in v škodo uporabnikov razsipavajo z ogromnimi letnimi viri iz Loterije Slovenije. V teh časih, ko se varčuje prav na vseh področjih, upravičeno tudi na proslavah in drugih nepotrebnih reprezentativnih stroških, bi bilo pričakovati, da bi bil FIHO prvi, ki bi kar največ denarja namenil neposredno pomoči potrebnim. A ne, temu ni tako. Na Svetu FIHO je bil že lani sprejet sklep, da se zgolj za obeleženje 15. obletnice nameni kar 40.000,00 evrov. Ni prav znano, kaj vse naj bi ta vsota zajemala.
Ob simptomih, s katerimi se soočamo te dni, ko spremljamo sklepno fazo procesa, povezanega z razvpitim nakupom vozil za slovensko vojsko, se porajajo številna pereča vprašanja, ob katerih postaja jasno, kako zelo je imel Freud prav, ko je nekoč rekel, da na kavču nikoli ne leži zgolj empirični posameznik, pacient torej, temveč skupaj z njim tam leži kar celotna kultura, v kateri se je pacient vzgajal in v kateri je sploh razvil simptome, zaradi katerih se je oglasil pri analitiku; jasno je tudi, da pacient ne razvije simptomov, ker ravno nima nobenega drugega koristnega dela, in da simptomi ne nastanejo zaradi polne Lune.
JJ bo morda preživel dve leti v zaporu. Morda tudi ne bo, saj se bo pritožil, a to ta hip ni najpomembnejše. Najpomembnejše je čisto nekaj drugega.
Carmen Reinhart in Kennnethu Rogoffu (R-R) je kljub vsej škandaloznosti njune napake in kritike na njun račun vseeno treba priznati, da sta v svojem drugem odzivu na kritike v NY Timesu precej iskrena.
Morda je neznani človek na neznani lokaciji neznanemu človeku res storil nekaj neznanega ali pa tudi ni; o tem bo odločalo sodišče. Znano pa je, da zelo znani ljudje na znanem področju že dalj časa davijo znani narod in pri tem uporabljajo znane metode; o tem ni kaj odločati, a se kljub temu nič ne zgodi.
Rešitev, ki se ponuja je pravzaprav logična; če nekaj ne gre, pač ne gre. Slovenci imamo z osamosvajanjem praktične izkušnje. Čeprav še ni minilo niti četrt stoletja, moramo ponovno razmišljati o osamosvojitvi. A če smo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja natanko vedeli, od koga se moramo osamosvojiti oziroma ločiti, je tokratj zgodba malce bolj zapletena.
Filmarji, pisatelji, politiki in večina naših sodržavljanov nas kar naprej bombardirajo z zgodbami o dobrem in zlu, v katerih nastopajo lepi, dobri in krepostni domačini ter že po videzu prepoznavni grdi in zlobni tuji sovražniki. Slednjim se pripisujejo živalske lastnosti in poteze ter izvajanje zavrženih običajev. V takšnem svetu je reševanje težav enostavno: sovražnike je treba vse po vrsti iztrebiti ali vsaj onesposobiti, zapreti in pregnati, pa bo (spet) vse v redu. A takšen svet obstaja samo v domišljiji.
Bruto družbeni proizvod Slovenije strmo pada. Nezaposlenih je kot listja in trave. Doktorji znanosti se prijavljajo na razpise za tajnice, ker so obupani. Ljudje se pogrezajo v depresijo in strahoma čakajo, kaj bo sledilo. Ne zapravljajo, temveč varčujejo, saj ne vedo, kako slabo bo jutri. Skoraj pol milijona jih je na pragu revščine, kar pomeni, da nimajo vsak dan niti za hrano. Potem prikoraka mimo gospa Bratušek, jim veselo pomaha v pozdrav in reče, da smo na dobri poti, da smo pomirili trge, poslali ljubezenske signale investitorjem in optimistične znake bruseljskim birokratom, dobili priporočila, se lotili upokojencev, pobrali javnemu sektorju, kar vse potrjuje spoznanje, da smo dobro zategnili pas in da samozavestno korakamo. Kam, gospa Bratušek? Proti Grčiji, seveda, naši južni sosedi.
Tako so govorili in pisali nekateri ekonomisti in družboslovci že pred letom 2000, ko so opozarjali na prihajajočo veliko krizo. Seveda jih ni nihče jemal resno. Pravzaprav so se jim posmehovali in jih polivali z gnojnico. Taki so pač ljudje; nekateri so slepo zaverovani v novorek, zlasti če imajo od tega otipljive koristi. Njih ni mogoče prepričati v nič. Veliko drugih ljudi je začaranih. Ko se kriza zgodi, so seveda vsi presenečeni in osupli, vendar potem mimogrede utonejo nazaj v slepo zaverovanost ali pa se pustijo znova na nov način začarati.