EU komisija na čelu z njenim šefom Barrosom in nekateri poslanci EU parlamenta še kar naprej vztrajno zatrjujejo, da je rešitev vsega hudega v “več Evrope”. Amen!
A vernikov je občutno vedno manj, saj postaja vse bolj transparentno, da je projekt »združena Evropa« zašel v slepo ulico in da je bil že v svojih temeljih zastavljen predvsem za prost pretok kapitala na globalnem trgu in ne za blaginjo ter dobrobit ljudi. Posledice zasledovanja te logike so vidne na veliki in še vedno naraščajoči brezposelnosti, ki preplavlja Evropo.
Šale ni več. Iz Bruslja je končno prišel ukaz: Dovolj je besed, ukrepajte! Nekoč je nekaj takega skušala narediti jugoslovanska armada, poleg nje pa še politični jastrebi v vrhu komunistične partije. Danes je sicer popularno razmišljanje o neposredni demokraciji in multitudi, ki se horizontalno povezuje, medtem ko je mesto voditelja prazno, saj naj bi bila multituda demokratična in odprta. To sicer popularno in všečno razmišljanje ima temeljno napako, o kateri bo tekla beseda v nadaljevanju, saj je zelo nevarna. Če nas nagovarjajo z militarističnim besednjakom, jim moramo tudi odgovoriti vsaj z enako mero.
Ljudje navadno ne razmišljajo, da je kapitalizem nevaren. Ne, o njem razmišljajo kot o nečem prijaznem in dobrem. Torej ne razmišljajo niti o notranjih protislovjih kapitalizma niti o ljudeh, ki si v njem stojijo nasproti in se spopadajo, ne razmišljajo o razrednih spopadih, o ljudeh, ki vladajo, in o ljudeh, nad katerimi vladajo. Demokracija je v taki perspektivi okrasek, ki pomeni, da ljudje lahko volijo predstavnike v parlament in izražajo mnenja o tem ali onem; kapitalizem torej ni le dober in prijazen, temveč je tudi demokratičen. Podoba sveta se tako dopolni in je idilična. Nič čudnega, da je Foucault v njem prepoznaval delovanje pastoralne oblasti.
Igre je konec. Slovenija se je uspešno zadolžila na mednarodnih finančnih trgih, pravijo. Samo obresti na dolg so tako visoke, da je vprašanje, zakaj se nihče ne vznemirja, kje bomo dobili denar zanje, obenem pa računajo, kako bodo vzeli javnemu sektorju znesek, ki je pravi drobiž v primerjavi z njimi, več kot upravičeno, saj je očitno, da gre za nov primer tega, kar imenuje Chomsky profit pred ljudmi. Vrniti bo namreč treba krepko več kot milijardo obresti, s tem pa se glavnice, ki jo bo tudi treba vrniti, ko se bodo oglasili lastniki pravkar kupljenih papirjev, še dotaknili ne bomo.
V šoli mučijo nas s stópicami s čudnimi imeni,
z moško, žensko in tekočo rimo, da zaradi njih trpimo,
s komadi, ki jih je povozil čas, da človek kar popeni,
ko guliti se mora pesem in pomen, ki ga ne vidi – čisto mimo!
Pravzaprav moramo biti natančnejši: delavci sploh še niso rekli nobene. Namesto njih namreč govorijo politiki, akademiki, piarovci, intelektualne pop zvezde in vsi drugi, ki jim je nadvse udobno. Delavci morda ne govorijo, ker morajo delati, in nimajo časa za govorjenje, ali pa ne govorijo, ker premalo kritično razmišljajo, in sploh ne znajo ničesar korenitega povedati. Poglejmo, kako je s tem.
V intervjuju za Mladino je predsednica vlade na vprašanje, ali je levičarka, odgovorila pritrdilno. Obenem pa je dodala, da je stranka, ki ji pripada tudi »malo sredinska«. Njena opredelitev sicer ne preseneča, saj je danes čisto običajno, da se politiki umeščajo nekam na »sredino« (pa naj bodo levi ali desni). Večina strank zahodnih parlamentarnih demokracij (in med njimi najvplivnejše) je danes levo ali desnosredinskih (v tej opredelitvi se današnji levičarji v vladajočih koalicijah ne ločijo od desničarjev in so si v tem dejansko enaki).
Jutri je praznik dela. V resnici bo predvsem dela prost dan. Torej ne bomo delali. Tega bi se v resnici morali veseliti, kot bo razvidno v nadaljevanju pričujočega zapisa, kajti že sedaj bi morali delati veliko manj, kot delamo, in bi moralo biti praznikov, ko bi praznovali samo življenje in uživali v njem, veliko več.
Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«
Glede nasilja v pravu velja načelo sorazmernosti. To pomeni, da npr. človeka, ki te je namerno sunil v ramo, ne smeš zaštihati. Pravzaprav mu ne smeš niti razbiti zob ali izpahniti rame. To je pravno nepismenim smrtnikom (torej skoraj vsem) morda čudno, vendar je nujno. Če to načelo ukinemo, bi se lahko nasilneži sklicevali, da so bili ali so se čutili izzvani, in bi morali biti oproščeni. Nemogoče je določiti mejo med subjektivno doživetim izzivanjem in neizzivanjem. Odziv na nasilje oz. obramba je torej opravičljiva, dokler ne presega ravni nasilnosti napada.