Veliko ljudi ne ve, kdo so Ben Bernanke, Mario Draghi in Haruhiko Kuroda. Gre za šefe treh najpomembnejših centralnih bank: ameriške, evropske in japonske. Čeprav o njih ne vemo skorajda nič, pa ti možje odločajo o usodah narodov. Njihove odločitve imajo daleč večji vpliv na naša življenja, kot odločitve slovenske premierke Alenke Bratušek, predsednika Evropske komisijeBarrosa, celo nemške kanclerke Merklove ali ameriškega predsednika Obame.
Povejmo naravnost: varčevalni ukrepi v časih krize ne delujejo in tudi ne morejo delovati, kajti za obdobje krize je značilno zmanjšanje povpraševanja. Če ga ne zagotavlja zasebni sektor, ga mora zato nadomestiti država. To vse bolj spoznavajo tudi prejšnji zagovorniki varčevanja, ki so svoje politike utemeljevali med drugim na študiji Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart (RR).
Pred četrt stoletja smo stali na Roški in navijali za četverico JBTZ. Bili so naši junaki, neustrašni posamezniki, ki so se z golimi rokami uprli totalitarnemu režimu in kljubovali silni jugoslovanski armadi. Čutili smo, da se dogaja zgodovina, da se lomi čas, da se obeta nekaj radikalno novega in zares drugačnega. Bilo je zelo nevarno, toda jasno nam je bilo, da je pravica na naši strani, da je resnica na naši strani, da so bogovi na naši strani, da je vse na naši strani in da je totalitarnega režima nepreklicno konec.
New age se je trdno usidral v našo kulturo. Zdaj s svojimi ovijalkami grabi tudi po najbolj korenitih kerlcih in dečvah, ki se na vse kriplje otepajo in vpijejo po preteklosti, ko nas je stiskalo in dušilo zgolj dobro staro krščanstvo. A neprestano spreminjanje tako rekoč vsega, ki nam že celotno kratko ali dolgo življenje spodmika tla pod nogami, je tudi za komaj-, ne- in protivernike preveč stresno, da ne bi hrepeneli po trdnosti in zanesljivosti, pa četudi lažni. 'Trajnostno sobivanje' je skupna molitev obeh skupin, neuresničljiva želja in občutek krivde, kajti razmere nam ne dopuščajo, da bi preživeli dan, ne da bi prispevali k spremembam in uničili več, kot lahko planet v istem času popravi in ustvari.
Gospa Novakova nas je včeraj obvestila, da bo njena stranka kmalu med najmočnejšimi v državi. Papež Frančišek nas je oni dan obvestil, da se nam, ateistom, ne piše nič dobrega. Lahko sicer delamo dobra dela (pisec teh vrstic na primer vsak dan dela z invalidnimi otroki), toda kot ateisti smo že obsojeni. Na primer na pekel. Frančišek ni povedal, kaj se bo zgodilo s pedofilskimi duhovniki, prav tako ni rekel nobene o tem, kako duhovnik sploh lahko izprijeno ljubi dečke in deklice, če verjame v Najvišjega. In človek, ki ima vsaj nekaj nevronov v glavi, težko dojame, da je kaj takega sploh mogoče izjaviti v letu 2013, težko razume, da je kljub dediščini znanosti in razsvetljenstva sploh še mogoče misliti na tako bizaren način, zaradi katerega se celo Jezus iz Nazareta obrača v … kjerkoli že.
V sredini 23. stoletja se Zemlji hitro približuje Veliko zlo (Great Evil) v obliki gigantske krogle črnega ognja, ki grozi, da bo uničila vse življenje na Zemlji. Na Veliko zlo Zemljani istrelijo vsa mogoča orožja, tudi jedrsko, a vsak napad ga le še okrepi. Krogla ima svojo lastno inteligenco, katere končni cilj je zgolj in edino uničenje celotnega planeta; krogla uničuje vse pred seboj, tudi svoje najtesnejše in najzvestejše pomagače (na čelu z mogočnim in pohlepnim kapitalistom Zorgom). Edino orožje proti Velikemu zlu je Peti element, bitje v ženski podobi, ki lahko poveže vse štiri elemente - zrak, vodo, ogenj in zemljo - v Božansko luč (Divine Light), ki lahko uniči Veliko zlo. Toda Peti element lahko aktivira edino resnični dokaz, da je človeštvo zmožno ljubezni, edino v tem primeru se “orožje” aktivira in uniči ultimativno zlo.
Tito je še vedno simbol socialne pravičnosti in miru, čeprav je že desetletja mrtev, kar seveda veliko pove o naših politikih, ki so se že pred časom podali v posteljo z neoliberalnim sovražnikom. Devica Marija ni šla z nikomer v posteljo. Morda je celo šla s kom, a nista šla do konca, kot se reče. Če bi šla do konca, devica ne bi bila več devica. Čisto v redu bi bilo, če bi šla do konca, kajti deviškost Marije ni v nobeni zvezi s tem, kar je domnevno učil Jezus iz Nazareta, za katerega še vedno nimamo nobenega dokaza, da je sploh kdaj živel. Dejstvo je, da so številni ljudje hodili dolgo časa za Titom, medtem ko v tej deželi trenutno ni politika, za katerim bi šli, zato tonemo in se pogrezamo v močvirje, v katerem je vsak dan več pozivov, naj se ljudje znajdejo, pa bodo uspeli. V resnici nimamo vizije in ne sanjamo; sanje drugega so vselej nevarne. Vsakdo od nas je žrtev sanj nekoga drugega, kot je nekoč pripomnil Deleuze. Bojte se torej sanj drugih ljudi – zlasti v teh neoliberalnih časih.
Alenka Bratušek in njeni kolegi iz PS so si kar na enkrat, tako rekoč čez noč, premislili glede številnih stališč, pomislekov in zadržkov, “trdno in odločno” izraženih argumentov, ki so jih več kot leto dni neusmiljeno in mnogokrat zgolj “iz inata” metali v obraz takratni vladajoči koaliciji, glede vnosa fiskalnega pravila v Ustavo RS ter seveda sprememb referendumske zakonodaje. Za vse so imeli odgovor in svojo, seveda veliko boljšo, magično rešitev. Vloge so se zamenjale, obrnile; na oblast je prišla t.i. druga opcija, a praktično se nič ni spremenilo, zavezanost neoliberalni paradigmi, evropskemu diktatu zategovanja pasu, še vedno kraljuje in očitno zmaguje. Dokaj pričakovano, če ne tipično.
JJ je nedavno priobčil knjigo o kulturi življenja in za kulturo življenja. To bi bila lahko pomembna knjiga za slovenski narod, vendar ni. Kultura življenja je namreč izraz, ki ga vsakdo vsaj intuitivno dobro pozna, medtem ko ga JJ ne razume. Je namreč o spreminjanju življenja na bolje, ne na slabše, je o bodočnosti, ne o preteklosti, domobrancih, rdeči nevarnosti, rdečem morju in vsem drugem, sploh pa nima absolutno nobene zveze s politiko, za katero skrbijo tukajšnji politiki. Kultiviranje življenja je zato etično početje. To ni sebično početje, ne pomeni, da grabiš zase, da bi imel čim več, temveč je proces, v katerem se človek odpira navzven, drugim ljudem in se trudi, da bi prispeval k izboljšanju sveta. Kdor ne dela tega, je najbolje, da se preseli na Luno. V človekovi naravi je namreč odpiranje drugim ljudem in sami neskončnosti ali bogu. Brez takega odpiranja ni mogoče spreminjati sveta na bolje.
Obstaja šala, ki se te dni rola med ljudmi, ima pa, kot vedno, seveda, zrno resnice, nad katerim bi se morali zamisliti.