Iz moje mladosti mi je ostala v spominu risanka iz serije s preprostim naslovom Gustav. Protagonist je kajpak Gustav, navadni človek srednjih let z okroglim trebuhom in redkimi lasmi, delavec, ki marljivo hodi vsak dan v tovarno in dela, kar pač mora delati, da preživi. Prizor, ki mi je ostal v spominu, je tale. Gustav pride zjutraj v tovarno, za stroj. Priklopi se na stroj, in sicer tako, da cevko, ki je pripeta na njegovo roko, potisne v stroj. Na roki ima majhno pipo. Ko jo obrne, začne teči kri iz njegovega telesa po cevki v stroj, ta pa se zažene. Boljše ponazoritve Marxove ideja, da je kapitalizem vampir, si ni mogoče predstavljati.
Logika izkoriščanja ljudi je vsekakor grozljiva, čeprav je ne izkusimo vsak dan; prav gotovo je ne izkusimo vsi in je ne izkusijo niti vsi delavci. Izrabljanje delovne sile ljudi namreč pomeni srkanje eksistence, izčrpavanje življenja, zato je začetna izjava več kot upravičena. Delavcem se ne jemlje le presežne vrednosti, ki jo ustvarijo, temveč se iz njih črpa tudi življenjsko energijo, ki se zato zmanjšuje.
Ko postane navadna dobrina blago, pravi Marx, ko se torej pojavi na trgu, se povsem spremeni. Postane nekaj posebnega, dobi posebno avro. Ljudje prepoznajo v dobrini nekaj več. Marx govori o fetišizmu. Kaj se torej zgodi?
Tudi če ukinemo denarno-denarne posle in glavni motor njegovega kroženja spet postane prodaja izdelkov in storitev, ne rešimo glavne težave, ki jo povzroča denar. Še vedno bi bilo za večino ljudi delo edini vir denarja, denar pa edini vir preživetja, torej delo edini vir preživetja. Delo pa ni naravna danost; s časom in prostorom se izrazito spreminja. Kot takšno ne more zagotavljati ne srednje ne dolgoročne zanesljivosti. Umanjkanje dela oz. nezmožnost ali prenehanje zmožnosti zanj iz takšnih ali drugačnih razlogov bi ljudem še vedno ukinili vir preživetja.
Čeprav se zdi, da so minili časi velikih ideologij, kot sta socializem in komunizem, natančna analiza vsakdanjih življenj množic kljub temu pokaže, da je ideologija danes bolj navzoča, kot je bila v preteklosti. Močnejša je zato, ker je bolj prefinjena in je ljudje zlepa ne prepoznajo, saj deluje za njihovimi hrbti.
Pravzaprav si državljani Slovenije na nek način zaslužimo prihod tako imenovane trojke. Problemov očitno nismo (več) zmožni rešiti sami. Države pravzaprav ne spoštuje nihče več. Vsak ukrep, vsak poskus reševanja krize, vedno najprej napadejo ekonomski “strokovnjaki”, ki jim potem povsem nekritično sledijo vsi ostali - mediji, politiki, “javnost”.
V paketu sprejetih protikriznih ukrepov vlade je tudi davek na srečke. Predvidevamo da gre za isti ali vsaj podoben Predlog Zakona o davku od srečk kot ga je pripravila že Janševa vlada in ga naznanila v začetku letošnjega leta. V invalidskih in humanitarnih organizacijah, ki so prejemnice sredstev loterijskih sredstev oz. tudi znotraj organov FIHO, je informacija takoj povzročila naznanjen rdeči alarm, da se nemudoma začne lobirati proti uvedbi le-tega. Preventivno ter povsem samovoljno so zmanjšani nakazovanje odobrenih dvanajstin za leto 2013 na 90%, da bi po »dokrini šoka« nekatere diskriminirane in podfinancirane organizacije spravili v stisko.
Zdaj ko so se izpeli prvi trzaji uporništva proti novi družbeni ureditvi trajne krize in ko se še včeraj upanje vzbujajoče vstajniške zahteve počasi pogrezajo v močvirje zadrege in pozabe, lahko ugotovimo le, da se je zgodilo to, kar se v tej naši mladi državi na koncu vedno zgodi. Vse je ostalo v družini.
Iz Bruslja nam skoraj vsak dan sporočijo, kako slabo je z nami, kako slabo nam gre in kako slabo nam bo šele šlo v prihodnje, če ne bomo bolj pridni & podjetni & neoliberalni. Nekateri ekonomski kazalci so sicer dobri, toda številni drugi so slabi, zato se moramo podvizati, dodajajo. JJ se z njimi povsem strinja in ugotavlja, da je Slovenija še vedno sredi rdečega morja. Vidi kajpak to, kar hoče videti, ne vidi pa tega, kar je očitno, kar je vsekakor simptomatično, pa tudi nevarno za vso državo. Kako demokratična je namreč stranka (SDS), če jo že dvajset let vodi isti človek, ki obenem trdi, da ne bodo nikoli popustili? Nekoč je na teh istih tleh en sam človek vodil partijo vse življenje in trdil, da ne bo nikoli skrenil z začrtane poti, JJ pa pravi, da je bil avtoritaren voditelj. Hm.
Končno se počasi približujemo koncu. Ukazi od zgoraj so namreč ostri, jasni in enoznačni, nobene hlinjene prijaznosti ni več, trgi bodo počasi postali ne le nestrpni, ampak kar besni, nepopustljivo bodo terjali svoje. Karte so namreč že davno razdeljene; če kdo misli drugače, je neverjetno naiven. Katastrofa, ki se nezadržno bliža, je zelo preprosta: nobenega sprenevedanja ne bo več, nobenega slepomišenja, nobenih metafor in milozvočnih besed ne bo. To je namreč prava katastrofa. Ne gre za to, da se bo svet zrušil, da ga bo poplavilo divje vodovje, da se bo zemlja na široko odprla in nas vse brez razlike pogoltnila. Ne, katastrofa ni nič drugega kot trenutek, ko se empirično celo ne zgodi čisto nič, saj zgolj padejo zavese in se pokaže, kdo je kdo, kaj kdo zares misli in hoče, kaj resnično zastopa onkraj novoreka, propagande, klišejev in žargona. Katastrofa pomeni, da ni več koraka nazaj, da ni več mogoč cinizem, da je ironija nemočna, da igra ne poteka po več vzporednih tirih sočasno, temveč zgolj po enem samem. Ali drugače rečeno: katastrofa je prelomni čas, ko doživimo osvobajajočo resnico sveta, ki je ta, da je vse že odločeno, ljudje pa se vedejo, kot da so svobodni, čeprav vedo, da niso. Vse to se na primer nujno zgodi v vsaki resni analizi in pacienti to zelo dobro vedo.