V petek nas je na shod proti korupciji prišla le peščica »starih fac«, ki se že tradicionalno čutimo dolžni ali zavezani, da ne molčimo. Da opozarjamo in ne ignoriramo, da se ne sprenevedamo in zato ne odnehamo javno in kar se da glasno apelirati ne le na odgovorne institucije in vodilne politične elite, ampak še bolj računamo na vas, širša javnost. Vas, ki vas ni bilo, vas, ki ste se potuhnili, se pustili podkupiti, preslepiti, ste se vdali, predali, pokleknili ali pa si preprosto niste vzeli časa, ker vam ni mar. Ni (še) vaša stvar?
Ljudje velikokrat zlijejo kaj gnojnice čez moje pisanje, češ da sem nihilističen, nekonstruktiven, nekoliko premaknjen in da celo nimam pojma o ničemer, ko pljuvam po družbi in ljubljenem kapitalizmu, v katerem nam je sicer veliko bolje, kot je bilo nekoč ljudem v socializmu; morda je res kaj na tem, a najverjetneje ni. Nekaterim je res bolje, saj je to nesporno in trivialno res, ne vem pa, kaj na to poreče 124 000 iskalcev zaposlitve, ki jo bodo še dolgo iskali, saj niti zdajšnja vlada kljub gostobesednemu govorjenju o ustvarjanju novih delovnih mest in nenehnemu zadolževanju (prav te dni za nove tri milijarde!) niti enako gostobesedni gospodarstveniki v enem letu niso zmanjšali nezaposlenosti niti za dlako, pač pa se je ta bistveno povečala; da družbenih razlik in mladih, ki bodo čakali in čakali na zaposlitev, dokler ne bodo imeli že nekaj sivih kocin, penzije pa sploh ne bodo dočakali, niti ne omenjam. No, ja, pa sem spet nihilističen. A nekaj zagotovo drži: jaz za teh 124 000 nezaposlenih gotovo nisem kriv, v socializmu pa si bil nezaposlen samo, če si se tako odločil. In za onih 400 000 revnih ali na pragu revščine nikakor ni odgovoren socializem; da o neskončnih zadolženih milijardah, krizi, recesiji in milijonih pahnjenih na rob preživetja ali onkraj sploh ne govorim.
Najbogatejši 1 % svetovnega prebivalstva ima v lasti 46 % svetovnega bogastva, medtem ko ima najrevnejših 90 % samo 14 % vsega svetovnega bogastva (Oxfam).
Je možno obvladovati čustva do te mere, da bi na ukaz vznikala in se razblinjala? Je možno uravnavati njihovo jakost, da bi ustrezala našim načrtom in okoliščinam? Ne, ni možno. Kdor trdi drugače, laže. Vsak poskus zavesti, da bi krojila voljo čustev, ima neprijetne stranske posledice. Močneje se trudimo, hujše so posledice … Samoobvladovanje je načrt, ki je obsojen na propad. Zatiranje samega sebe pač ne more voditi k zadovoljstvu in zdravju …
Pred časom so bili na straneh http://www.siol.net/ (do danes že izbrisano) objavljeni rezultati spletnega natečaja za kratko zgodbo – seznam najboljših zgodb po izboru občinstva. Izsledke sem nestrpno čakal, kajti prav res me je zanimalo, kaj ljudje radi berejo …
Politiki so pokvarjeni in politika je kurba. Lastniki in menedžerji so brezčutni in pohlepni lopovi … To je naravno stanje stvari. Tako naravno je, da se o njem niti ne sprašujemo več. Kot da tako pač je in se glede tega ne da storiti ničesar … Nam, ki nismo oni, je dovoljeno, da se do neke mere pridušamo čeznje, jih ovajamo in prijavljamo. Karkoli že storimo in karkoli se zgodi, pa na koncu nasrkamo mi … Tudi to je naravno stanje stvari …
Na splošno velja, da so podjetniki dragi. Pridejo in ti poleg materiala (ob katerega cene se – zanimivo – redkokdo obregne) za pol ure dela zaračunajo 35 €. Tudi meni se je to zdelo dosti, dokler nisem sam postal podjetnik. Vrednost svojega dela sem izračunal, da ne bi imel težav pri oblikovanju (in zagovarjanju) cen svojih storitev. Pa poglejmo rezultate!
To je šele pol zgodbe. Nadaljevanje je še bolj osupljivo.
Burka
Osebe: N1 - neznani državni uradnik RS, N2 - neznani uradnik na tujem veleposlaništvu
1. Prizor: Na mizi
Pisarna N1. Na sredi je miza, na njej list papirja. Gre za državni dokument z oznako tajnosti, pod glavo in besedilom je dvanajst alinej:
Beseda kriza izhaja iz grške besede krinein, ki pomeni odločiti se. Ključni pomen besede kriza je torej, da smo v določenem – kritičnem – trenutku zmožni sprejeti pravo odločitev. Kaj storiti, kako naprej? Čeprav krizo povezujemo predvsem z določenim stanjem – ekonomskim, političnim, bolezenskim itd. –, pa v osnovi predstavlja potrebo po odločitvi: ali bomo nadaljevali po starem ali bomo kaj spremenili.