Desnica je torej na zadnjih volitvah na veliko zmagala. V resnici ni tako, a zmagala vsekakor je, saj je to objektivno dejstvo. Brez podpore volivcev kajpak ne bi zmagala, zato se je dobro vprašati, kakšen je volivec, ki je pomagal desnici k zmagi na volitvah. Začnimo na začetku.

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je zapisala 15 nujnih zadev, ki jih mora Slovenija urediti. Slovenska vlada je konec februarja letos sprejela sklep kako narediti nekaj konkretnih korakov v reševanju teh 15 zadev (sklep o Programu ukrepov Vlade RS za preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije.26.2.2014). Kdo v maju 2014 govori o tem? Kje je prvo poročilo o izvajanju tega Programa, h kateremu se je vlada zavezala da ga bo izdala do 1. maja?

Namesto vere v devico Marijo, namesto romanja na Brezje in namesto prošenj, naj nas zaščiti in varuje, predlagam marksizem. To ni vera v Karla Marxa, kot mislijo marksisti, ni ideologija, kot mislijo desničarji, in ni čarobni kotliček, v katerem se kuhajo magični nasveti za rešitev sveta, je pa intelektualna dediščina, o kateri velja razmišljati, saj je tega vredna, kajti življenja delavcev so preveč dragocena, da bi njihovo usodo prepuščali lastnikom kapitala, skrajnim desničarjem ali nesposobnim politikom. Misliti je kajpak nekaj drugega kot verovati, zajemati iz čarobnega kotlička in moliti vsak večer, naj nam nekdo ustreže in zadovolji kako željo.

Šport je enostaven, športniki pa preprosti. Poglobljeno poročanje o tem je, izgleda, nemogoče. Novinarji, ki jim v javnih občilih zaupajo pokrivanje tega področja, so z izjemo nekaterih odličnih zanesenjakov sposobni zgolj smiselno povezovati imena oseb z bolj ali manj nepomembnimi številčnimi podatki.

Retorika je kajpak vselej enaka, kar pomeni, da je dolgočasna in nezanimiva. Je pa aktualna, zato jo moramo vseeno analizirati. Zmagovalci volitev torej slavijo veliko zmago in se zahvaljujejo volivcem. Toda številke ne lažejo. Na volitve v evropski parlament je odšlo nekaj manj kot petindvajset odstotkov polnoletnih Slovencev in Slovenk. Torej: malo več kot 75 % volivcev ni šlo nikamor ali pa so bili v nedeljo na sprehodih. Zmagovalci volitev so dobili približno 25 % oddanih glasov. To pomeni, da je zanje volil vsak četrti volivec, ki je na volitve sploh odšel, kar zopet pomeni, da so dobili 6 odstotkov glasov vseh volivcev. Ponovimo: 94 odstotkov volivcev ni volilo za zmagovalce, toda ti vseeno slavijo VELIKO zmago. Trije volivci od štirih sploh niso šli na volitve. Zakaj ne? Kaj se dogaja?

Odzivi na katastrofalne poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem, so resnično neverjetni. Zbiranje poteka takorekoč povsod: v humanitarnih organizacijah, šolah, društvih, podjetjih, med posamezniki itd. Slovenija, ki je tudi sama v precejšnji krizi, se je odzvala res široko in izjemno hitro.

V teh dneh lahko spremljamo medijske predstavitve kandidatov za sanjske službe. Čisto vsi brez izjeme obljubljajo volivcem, da bodo delali v njihovo dobro. Ali jim lahko verjamemo in kaj pomeni, če jim verjamemo?

O “hitrem spreminjanju slovenskega “levega” političnega prizorišča.

Emil Milan Pintar (na blogu) zelo pronicljivo analizira slovensko politično sceno in ugotavlja, da je videz o hitrem spreminjanju slovenskega političnega prizorišča le virtualna prikazen. V zavesti slovenskega volivca je precej nelagodja in nezaupanja: bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostaja vse nekako isto. Zato tudi toliko nezaupanja v nove stranke. Preprosti ljudje pa imamo počasi vsega dovolj.

Na Brdu pri Kranju je 6.5.2014 potekala mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, saj je EU komisija Slovenijo označila kot eno najbolj institucionaliziranih držav v EU; lep primat v kršenju človekovih pravic! Konferenca je potekala v organizaciji Ministrstva za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, namen le-te pa naj bi bil oblikovanje konsenza širše strokovne, laične in politične javnosti za pospešitev procesov razvijanja storitev v skupnosti, kar z drugimi besedami pomeni črpanje sredstev iz EU skladov. Vse bi lahko bilo lepo in prav, a kaj ko se je jasno pokazalo, da je razumevanje koncepta deinstitucionalizaciji ter hkrati razumevanje storitev v skupnosti, predvsem s strani strokovnjakov, vodilnih socialno-zdravstvenih kadrov ter oblikovalcev politik prirejeno ohranjanju obstoječih udobnih delovnih mest, starih praks le z novimi prijaznejšimi poimenovanji.

Včeraj mi je nekdo poslal basen, ki je res nadvse poučna, zato sem jo nekoliko dopolnil.