Tak je naslov knjige, ki jo je leta 2003 spisal legendarni Eric Hobsbawm. Kardinal Rode, ki v svojem zadnjem komentarju Janševega odhoda v zapor tlači v isti koš Gandhija, Mandelo in Janšo, dodati bi moral še Sokrata in Tolstoja, toda to bom sam storil pozneje, ni z ničimer povezan ne z avtorjem knjige ne z njenim naslovom. A začnimo na začetku, saj je tako najbolje.

Ko sem bil majhen, sem mislil, da je umetnik nadarjen in morda nekoliko čuden človek, ki ustvarja umetnine. Kasneje sem ugotovil, da je v resnici čuden in morda nekoliko nadarjen človek, ki išče pozornost.

Včeraj je bil navaden dan. Bil je petek in ni bil trinajsti dan v mesecu. Polne Lune ni bilo videti in tudi plimovanje je bilo tako kot po navadi. Začel se je vikend, ki ga delavci vsak teden zelo pričakujejo. Ko pride, se ga veselijo, saj sledita dva dela prosta dneva. V Braziliji te dni poteka svetovno nogometno prvenstvo in včeraj so bile na sporedu nekatere zanimive igre, zato je bil začetek vikenda dodatno zanimiv. Ogledal sem si tekmo med Francozi in Švicarji.

Prvi dogodek. - »Mislim, da bi moral začeti brati marksizem,« reče oče svojemu sinu, medtem ko se sprehajata po knjižnici (sin bo šel jeseni v prvi razred osnovne šole). Oče to izjavi skorajda mimogrede, nekoliko zamišljeno, a ni zaznati, da tega ne bi mislil čisto resno.

Danes (20. junij) obeležujemo Svetovni dan beguncev; idealna priložnost, ko se lahko izpostavi vprašanje, kakšen pomen ima za moderni svet ta dan? Ko poslušamo o potopljenih čolnih v bližini italijanske obale ali ko vidimo v filmu švedskega cineasta Akija Kaurismakija „Pristanišče“ napeto bodečo žico pred francosko obalo, kjer ne gre za umetniško svobodo ali fikcijo, verjetno malo. Vodeni s paradigmo daleč od oči – daleč od srca, smo še manj občutljivi na prizore begunskih taborišč umeščenih v Afriki, na Bližnjem Vzhodu in jugozahodni Aziji. Da pa tovrstna taborišča obstajajo tudi tu v naši bližini na Balkanu pa večini niti ni znano. Do neke mere razumljivo, saj zakulisnega dogajanja vojn od pragozda vsakodnevnih v glavnem komercialno naravnanih informacij in dnevno-politične ekskluzive informativnih oddaj v trajanju nekaj minut, sploh ne uspemo zaznati. Po spremljanju prvih dni konflikta se fokus preden bi prišli do civilnih žrtev in obrazov, ki zapuščajo svoje domove preusmeri k novim kriznim žariščem.

Besede, besede, besede; obljube, obljube, obljube...saj to je predvolilni čas. Ne bo dolgo, ko se bo na vse izrečeno in obljubljeno pozabilo in se bo iskalo izgovore, izgovore in izgovore zakaj se kaj (še) ne da ter kdo je za to kriv, kdo onemogoča realizacijo sprejetih zavez. Mediji nam, kot praviloma, tudi te dni poizkušajo prati možgane s selektivnim in izkrivljenim podajanjem informacij in rezultatov anket in seveda že oblikujejo mnenja in favorite. V svojem žargonu imenujejo to objektivnost in uravnoteženost kjer ni prostora za kritično misel. Ustvarijo, to že vsi vemo, realnost znotraj katere naj razmišljamo. Imamo res vsaj dva skrajna fenomena, ki kažeta na popolno odsotnost kritične misli, kritičnega uma, še več, na popolno zanikanje zdravega ali če hočete kmečkega razuma.

Česa se na žalost učimo iz nenehnih napadov najrazličnejših ljudi na nas, ki zastopamo ideje o revoluciji, komunizmu, egalitarnem svetem duhu in pravičnosti, emancipaciji, etičnem življenju, solidarnosti? Učimo se, da ljudem, njim še prav posebej, primanjkuje vere; ljudje danes vse premalo verjamejo. Vse preveč se zanašajo na Znanost in Tehnologijo, vse preveč cinični in pozitivistični so in vse prepogosto trdijo, da se nekaj ne more zgoditi, ker je svet tak in tak, čeprav nimajo pojma, kakršen je v resnici. Sprašujemo se, v kaj ljudje sploh verjamejo in kako lahko živijo, če ne verjamejo; kako kakovostno je življenje, če človek ne verjame.

Butalci so se oni dan na občinski seji soglasno dogovorili, da je napočil pravi čas za zamenjavo občinske vrednote. Prejšnja je bila že nekoliko siva, oguljena, zanemarjena, odrgnjena, mestoma celo strgana in tudi sicer nezanimiva, zato je nekdo predlagal, da bi bila odslej njihova največja vrednota poštenje. Nemudoma so staknili glave in po večurni burni debati ugotovili, da predlog sploh ni slab, zato so točko dali na dnevni red in jo še utemeljili z argumenti, razlogi in dokazi, kot se reče. Še sedaj je v kroniki Butal uradno zapisano, da taka vrednota nikakor ni izvita iz trte, da ima dolgo in častitljivo zgodovino, ki sega še v antične čase, kar je vsekakor treba upoštevati, saj se ne bi obdržala tako dolgo, če ne bi bila zares dobra, poleg tega pa jo imajo tudi v sosednji občini, kar je dodaten razlog, da jo imajo še sami, saj se res ne spodobi, da zaostajajo za sosedi, kajti svet se neutrudno vrti naprej, ne pa nazaj, kar je tudi obče znano. Ko so še nekoliko razpravljali in modrovali, so na lastno presenečenje spoznali, da je beseda poštenje pošteno povezana še z drugimi uglednimi in lepo zvenečimi besedami, kot so čast, ugled, dobro ime. Sklepati torej smemo takole, so rekli: človek, ki je pošten, uživa ugled, ima dobro ime, ljudje pa ga imajo tudi za častnega človeka, kar pa zagotovo ne more biti slabo. Pošteno, je nekdo vzkliknil, in ta točka dnevnega reda je bila odkljukana.

Če bi analizirali DNK, vzeto iz madežev s prta, v katerega je bil domnevno zavit JK, bi lahko ugotovili, kdo je bil njegov oče. Morda ne bi ugotovili takoj in morda ne bi mogli neposredno natančno določiti, kateri konkretni moški je bil njegov oče, toda načelno bi bilo takoj jasno, da ima JK pol DNK od svoje matere, pol pa od očeta – tako kot vsi drugi ljudje. Zastavilo bi se vprašanje: Je imel Jezus tri starše? S tem vprašanjem bi se odprlo polje, v katerem bi bilo treba razpravljati o celi vrsti novih zamisli, kajti vednost o Jezusovi DNK bi se na nove načine prepletla z verjetjem in z verovanjem v naravo device Marije, njegove matere, in naravo očeta. Na kratko: znanstvena vednost o Jezusovem poreklu bi spravila v resne škripce ljudi, ki slepo verjamejo. To pa je že tema, tesno povezana z nadaljevanjem mojega prispevka.

Vročina, vlaga, mraz … hrup, prah, ogenj … smrad, umazanija, trohnoba … muhe, uši, komarji …

znoj, solze, kri … lakota, žeja, utrujenost … poškodbe, vnetja, bolečine … gripa, tifus, kolera …

strah, žalost, jeza … negotovost, brezumnost, nesmiselnost … neuspehi, nesreče, zmote … nevroza, živčni zlom, psihoza …

To je vojna, kot jo doživljajo vsi, ki so v vojni.