“Ukrajinsko vodstvo so pozvali, naj bo v operacijah vzpostavljanja reda zmerno” (Zahod naslovil konkretne zahteve na Kremelj).
Kriza v kateri se nahajamo je porodila že nič koliko raznovrstnih razlag o vzrokih in rešitvah, a splošnega konsenza o tej temi ni. Diagnoze in recepti se razlikujejo od stranke do stranke, še celo od posameznika do posameznika. Edino o čemer se strinja že večina je potreba po ustavnih spremembah. Trenutno se tema ustavnih sprememb nanaša na področje volilne zakonodaje a konkretne vsebine sprememb volilne zakonodaje se razlikujejo od stranke do stranke v skladu z njihovimi kalkulacijami. Zato potrebnega dvotretinskega kvoruma za ustavne spremembe ni videti na obzorju. A tisti, ki nam sedaj zagotavljajo, da bodo spremembe volilne zakonodaje prinesle neko bistveno izboljšanje, so isti, ki so vzpostavljali že obstoječ sistem. Le kako naj jim verjamemo. Obstoječe politične opcije ne ponujajo ničesar, kar bi presegalo nivo praznih floskul in volilnih obljub. Za našo rešitev so zagotovo potrebne globoke družbene spremembe, ki daleč presegajo domet trenutnih dilem o bolj ali manj večinskem volilnem sistemu. Le kje bomo ob taki razdrobljenosti dobili potrebno dvotretinsko večino glasov? Samo po sebi se ob opazovanju tega ustavno-političnega klinča mnogim porajajo revolucionarne misli, čeprav se nas večina hkrati zaveda, da je revolucija kaotično družbeno dogajanje, ki se mnogokrat konča z nasiljem. Nasilja pa si nas velika večina, navkljub krizi, ne želi. Ob tem ni nepomembno spoznanje, da so se za na videz spontanim in občasno kaotičnim družbenim dogajanjem, ki je spremljalo nedavne arabske pomladi, skrivale, tako s strani tajnih služb, kot tudi s strani terorističnih organizacij, dobro organizirane skupine. Te so dejansko ugrabile demonstracije in jih speljale v svojo smer, ki pa nikakor ni bila tisto, kar si je ljudstvo v resnici želelo.
Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.
Kapitalizem je objektivno nepravičen sistem, pa če ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepravičnosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.
Res bizarna moda, da se novonastali stranki, ki trdita, da se gresta družbeno prenovo v javno dobro, poimenujeta kar z imenom in priimkom njunih predsednikov! Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka Mira Cerarja. Najmanj kar je, je neokusno, naduto in kratkovidno, saj predpostavlja, da je lahko predsednik le ta, ki je v imenu stranke. Stranka ni nikoli ena oseba, ampak je team, ki združuje podobno misleče in aktivno delujoče usmerjanje k zadanim skupnim ciljem. Tu pa gre ponovno za poskus promocije posameznika/ce, za nekakšen precenjujoč kult osebnosti in karizmatičnosti, ki ga ne premoreta niti drugi, še manj pa prva. Mediji pri tem zvesto skrbijo za podporo tega samodrštva, domišljavosti, ki posredno govori, da gre za ad hoc projekte, narejene za silo in na silo. Brez kritičnosti, ki naj bi čudežno prinesli velike preobrate. Še dve novi ponudbi v registru prežvečenih konceptov in že videne logike in poznane politične ponudbe. Nič drugače kot Pozitivna Slovenija (Lista Zorana Jankovića) in Državljanska lista (Gregorja Viranta).
Ljudje, manj znani, bolj znani, povsem neznani, zelo znani, ustanavljajo nove politične stranke. V redu. Trdijo, da Slovenija potrebuje svežo kri, nove ideje, nove programe, nove obraze in podobno. Še vedno v redu. Potem pa jih pred televizijskimi kamerami povprašajo, kakšne so njihove (nove) ideje, in dobite nazaj stara jajca: pravna država, socialna država, solidarnost, kakovostno življenje za vse, napredek, ki mora biti kajpak trajnostne narave, dodajanje vrednosti, skrb za naravo … Da te kap!
Nekdo zadene ali kot športnik/glasbenik/igralec zasluži nekaj milijonov do nekaj deset milijonov in jih porabi za …? Res, za kaj? Za avto, hišo, vikend, darila sorodnikom in prijateljem … Za hude zabave, neskončne nakupe, lepotičenje in razvajanje, mamila, igre na srečo, draga potovanja, jahto, motorje, letalo … Za gostilno, hotel, grad, športno društvo … Za še več primerkov naštetega … Za dobrodelne namene oziroma za opravičevanje zapravljanja pred samim seboj … In to je to.
Kapitalizem je psihopatske narave. Kapitalizem s prijaznim obrazom je leseno železo, oziroma je psihopat, ki očara vse okoli sebe in jih začara, da so kasneje, ko se zgodi kaj groznega, vsi presenečeni, vijejo roke in prisegajo, da je bil X vedno tako prijazen, dobrega srca, uglajen in sploh inteligenten, tako da nikakor ne morejo razumeti, da je lahko storil kaj tako groznega.
Ne reče se presedan, temveč se reče precedens.
Mladi upornik ni idiot.