Že sredi januarja smo se odzvali na obupane klice stanovalcev DSO Bežigrad, kjer je poseben t.i. Oddelek za mlajše invalide, saj so jim v celoti spreobrnili režim oddelka in uvedli nova pravila ter plačljive nadstandardnih storitev. Npr. če si na prazničen dan zaželite pojesti svoj jogurt izven rednega obroka, ker tega sami ne zmorete, morate za to storitev plačati 2.35 EUR! Takoj smo urgirali na MDDSZ in kasneje tudi na varuhinjo človekovih pravic. Imeli smo več pogovorov in sestankov s tamkajšnjim vodstvom, a konkretnih uspehov ali sprememb ni bilo. Predlagali smo zaposlitev dveh dodatnih oseb preko javnih del, kar je ministrstvo načelno podprlo, a do realizacije ni prišlo. Spodnje pismo smo poslali različnim pristojnim institucijam, a odziva in pomoči ni bilo. Varuhinja se je po dolgem času vendarle odzvala in opravila pogovor s spodaj podpisanima, a zadeva ni šla naprej; se baje še rešuje. Medtem, ko stanovalci trpijo na obroke, objavljamo njihov poziv za pomoč.
V Sloveniji imamo trenutno zanimivo situacijo, ki je v resnici nekoliko tragična. Na politično prizorišče prihajajo novi obrazi z novimi imeni in priimki. Govorijo o novi politiki, novih zamislih, novih projektih in alternativah. Zanimivo je premisliti, kako govorijo o njih. Torej premislimo.
Nocojšnja Tarča nam je postregla s farso brez primere. V studiu so prvaki strank, ki trenutno nekaj pomenijo v državi; vsaj tako naj bi dokazovale ankete. Vprašanja, na katera morajo odgovarjati, so silno preprosta. Bi sodelovali z Janšo ali ne? Eni odgovorijo kratko, drugi se obnašajo, kot da je vprašanje zastavljeno v jeziku svahili. Glavni simptom, ki ga proizvajajo, pa je tale: vsi bi sodelovali, vendar le tako, da bi drugi prepoznali, kako dobri so. Jaz bom sodeloval s teboj, ker boš ti ugotovil, da sem tako dober, da boš hotel sodelovati z menoj. Tipično slovensko.
Ko smo slovenski državljani v začetku 90-ih let 20. stoletja končno dobili svojo državo, kjer naj bi si sami gospodarili in tudi sami nosili odgovornost za to gospodarjenje, nas je precej državljanov tudi upalo, da se bo življenje v tej državi urejalo po objektivnih, od ideologij ločenih, strokovnih, za vse enakih kriterijih. Ampak očitno to ne drži. Ideologija in »biti naš« še vedno krojita naše življenje in to v škodo državljanov. Poleg rdeče, »udbo-mafijskega« tranzicijskega lastninjenja prej skupne »družbene« lastnine in podobnih neustavnih manipulacijah je Rimskokatoliška cerkev (RKC) še posebej pod prvo Janševo vlado (l. 2004 – 2008) in z njeno pomočjo jurišala na preostali kos pogače, da bi z večjo kapitalsko močjo imela tudi bistveno večji politični vpliv, kot ga ima zdaj. Kar bi spet prineslo več denarja in možnosti, da bi postala RKC bolj ali manj neodvisna od posvetnih vlad (levih ali desnih) in bi vedrila po Sloveniji po svojih željah – katere se v veliki meri vrtijo okoli pohlepa po materiji (posestva, denar, zlato, delnice, ....... ). Jezus Kristus je za vrh RKC samo priročna in učinkovita kamuflaža. In spet bi imeli novo-stari srednji vek z eksorcisti (izganjalci hudiča) kot novodobnimi inkvizitorji, ki bi skrbeli za katoliški »red in mir«. Na našo srečo je cerkev finančni in moralni bankrot mariborske nadškofije malce »umiril«.
Včeraj sem imel zadnje predavanje v tem šolskem letu v Knjižnici Otona Župančiča. Podan je bil predlog, da bi v novem šolskem letu brali Marxov Kapital. Ne vem še, ali se bo to res zgodilo, ker so padli še nekateri drugi predlogi, v vsakem primeru pa je na tem kraju pomembno poudariti, da je vse več ljudi zainteresiranih, da končno razumejo, kako deluje kapitalizem in kaj se dogaja v svetu okoli njih, pa naj je imel Marx prav ali ne. V novem šolskem letu se bomo vsekakor pogovarjali o tem. Že sedaj pa lahko komentiram podatek, da je v Veliki Britaniji vsaj milijon in pol delavcev, ki delajo po tako imenovanih zero-hours contracts. Kaj to pomeni?
Po vsem sodeč resnično živimo v svetovni katoliški diktaturi, ki vedno bolj razteza svoje lovke tudi po Sloveniji. Ne glede na to, katere politične barve je vlada, cerkev poskuša četudi po ovinkih odpraviti še zadnje omejitve, ki ji preprečujejo popolno zlitje z državo in nastanek cerkvene, katoliške države po zgledu kvazi demokratične in versko nesvobodne Nemčije oz. Homeinijevega Irana in talibanskega Afganistana.
Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!
Kadarkoli sem ga imel priložnost poslušati, sem čutil, da so trenutki, ko sem mu lahko prisluhnil, posvečeni. Prvič sem ga slišal, ko sem bil še otrok. Pojma nisem imel, kdo je, toda njegove besede so name delovale z neustavljivo močjo. Nobena ni bila izrečena vnemar, na hitro, v naglici, tja v tri dni. Njegovi komentarji so bili pretehtani, premišljeni, včasih je bilo besed malo, med njimi je bilo veliko premorov, tišine. Za razmislek. Za učinek, ki ga je hotel doseči. In ga je. Pri meni ga je vselej. Za te trenutke sem mu neskončno hvaležen.
Ali smo potemtakem prekleti in je edina možnost, da se izognemo usodi, izselitev na Zahod, ki ga za svoje otroke že prakticira velika večina slovenske elite? Ključni razlog, zakaj slovenski KP, navkljub ogromni moči državnega aparata, ni uspelo iz nas narediti bolj državotvorne posameznike in skupnost, je ravno v ogromni moči državnega aparata. Vrednot se ne da vsiliti.
Nemci, ki so nam pogosto za vzgled, svoje, vsaj donedavno, visoke državotvorne zavesti niso dobili v diktaturi. Cel srednji vek in naprej do začetka 19. stoletja so bili nosilci njihove kulture svobodni meščani mnogih kneževin in samoupravno organiziranih svobodnih mest. Vendar biti svobodni meščan ni pomenilo, da je vsak počel kar se mu je zahotelo. V resnici je bilo skoraj obratno. Vsak meščan je moral pripadati enemu izmed cehov. Ti cehi so imeli zelo stroga pravila obnašanja in posameznik se jih je moral precej rigorozno držati. Ja, kje pa je bila potem svoboda? Vsak zase se je vedno lahko odločil, pospravil kovček in odšel drugam. A zato mu ni bilo potrebno zapustiti Nemčije, svoje domovine, ki je bila ena država samo toliko, da je imela uradno svojega cesarja čeprav nad meščani ni imel skoraj nobene oblasti.
Kaj se dogaja v šolah, odkar ni več križa nad vrati učilnic ali pa v učilnicah, tistega križa, na katerega so pribili Jezusa Kristusa, ker je mislil svojo glavo? Je mladež podivjala? Ni več tako vzgojena, kot je bila v srednjem veku? Je zanjo slabo, ker je več ne pretepajo, ko se neprimerno vede? Je edina prava vzgoja tista, ki nalaga mladim ljudem strah pred demoni, občutke krivde, grešnosti in manjvrednosti? Drži trditev, da so danes mladi slabše vzgojeni kot nekoč samo zato, ker vzgojitelji ne smejo uporabljati palice in groziti s peklom? In navsezadnje: Kdo zna bolje vzgajati otroke, pedagogi, nune ali teologi? In kako je z razmišljanjem, s kritično mislijo – naj bodo mladi vzgojeni zanjo ali ne?