Gregor Hrovatin

Ko omenim, da hodim na počitnice z invalidi, me ljudje vprašajo marsikaj, le tistega ne, kar bi o invalidih rad povedal. Zdaj bom enkrat za vselej odgovoril na vprašanja, ki jih dobim, in na tisto, ki ga ne.

Učbeniki in javna občila so nam oprali možgane, da je cena sporazum med ponudbo in povpraševanjem: če je robe preveč, je poceni, če je preveč hlepenja po njej, pa je draga. Ta enajsta zapoved seveda ne more držati, ker izključuje kupno moč. Prav tako je nemogoče določiti 'sporazum', kadar za ponujeno ni zanimanja ali ne ustreza željam kupcev.

Slovenske univerze so od časov pred osamosvojitvijo doživele dve posodobitvi: debele računalniške zaslone so zamenjali tanjši in sredstev za bedo, ki jo nudijo, ne črpajo le iz države, ampak molzejo tudi študente. Ne elektronska opremljenost, ne plačljivost, ne bele knjige, ne zakoni, ne reforme, z Bolonjsko vred, ne vsi neuradni poskusi vmešavanja politike in gospodarstva, ne sedanje pomanjkanje sredstev za redno delo niso prispevali nič k izboljšanju kakovosti študija niti k manj kafkovskemu vedenju pedagoškega osebja …

Le kdo si ni nikoli v življenju do krvi zgrizel členkov na rokah, da se ne bi začel krohotati, ko je učiteljico slovenščine obsedel zli duh in je pričela glasno brati iz čitanke? Verjetno le gluhi in sošolci, ki so že v ranem otroštvu podlegli vzgoji v zombije … Vsak književnik, ki premore kaj dostojanstva, bi moral vložiti ves svoj vpliv in poznanstva v zakonsko izkoreninjenje tega ponižujočega mrcvarjenja leposlovnih izdelkov. A očitno ga le malokateri od njih premore. Nasprotno, še sami se ponujajo na vse konce in kraje, da bi kaj na glas prebrali, pa če jih je kdo pripravljen poslušati ali ne …

Žoga je daleč najbolj priljubljena igrača. Hkrati omogoča zabavo, razvijanje gibalnih spretnosti in druženje. Dostopna je vsakomur; če nima 'prave' žoge, si lahko naredi nekaj okroglega in ne pretrdega, kar se da brcati in podajati. Mnoge reveže iz brezupnih okolij je žoga popeljala med bogataše, in mnogi med njimi so del tega bogastva prelili nazaj v tla, na katerih so se žogali, ter vanja zasadili seme upanja. Še več jih sicer ni obogatelo, lahko pa od žoganja živijo … Za otroke, katerih telesne in družabne spretnosti so iz tega ali onega razloga manjše ali drugačne, pa je žoga prav zato simbol vsega, kar jih osamuje in oddaljuje od vrstnikov …

Slovenci smo končno dobili kultno knjigo – knjigo, po kateri svet nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej. Napisal jo je (upam, da ne nekdanji) tukajšnji kolumnist Jure Aleksejev, imenuje pa se Proti filozofiji. Sicer še ni kultna, kajti zaenkrat jo pozna še premalo ljudi. Takšnih izdelkov pač ni najti v oglasnih blokih, med katerimi vrtijo filme in oddaje, ter na obcestnih uničevalcih razgledov … Tudi ocenjevalci knjig se je izogibajo kot hudič križa ali pa jo v spregledljivih kotih javnih občil psujejo kot križevci hudiča. Toda njena kultnost je zgolj vprašanje časa …

Čudi me, da se pri vsem tem mlatenju prazne slame o gospodarstvu nihče nikoli ne vpraša, zakaj zmanjkuje denarja; zakaj ga ni dovolj za reči, za katere ga je še do nedavnega bilo dovolj?

Knjige, članki in razprave o vzgoji so nakladanje. Ljudi vzgaja zgled drugih ljudi. Ne vtis, ki ga dajejo, ampak to, kar so pod kožo. Ljudje, ki človečnost dopolnijo z novo moralno držo, ne nastanejo kar tako, ampak zrastejo na ramenih velikanov, ki so to držo živeli. Ne velikanov iz knjig in televizije, ampak velikanov, ki so jih poznali. Zgleda se navzamemo od svojih bližnjih; z liki iz zgodb ga samo utrdimo in zagovarjamo …

Zakaj obstajata paraolimpijadi? Zato, da imajo velike živine v komiteju dobro vest, ker so naredile nekaj za invalide. In zakaj paraolimpijadi nista del zimske in poletne olimpijade? Zato, da velike živine v komiteju sebi in gledalcem prihranijo slabe občutke ob pogledu na invalide.

»Ženske so neenakovredne!« in: »Ženske so neenakopravne!« Že dobrih 100 let smo priče neskončno razvlečenih in razčlenjenih različic obeh trditev. V tem besednem boju (besedno močnejše) feministke na srečo zmagujejo. Danes so bedni in zastareli izpadi šovinistov le še voda na njihov mlin. Ženskam ni več treba biti zgolj matere in gospodinje ali kurbe ali nune. Po drugi strani pa se od moških še vedno pričakuje, da so moški. Naš boj za pravico do nebojevitosti, šibkosti, nespretnosti, neumnosti, čustvenosti in nežnosti se ni še niti začel …