Gregor Hrovatin

Lep stas in obraz … Dekolte, minica in tudi sicer čimveč gole kože … Frizura, šminka, parfum in obleka, ki paše k vsemu temu … Zapeljivo gledanje, zviranje in oviranje prehoda s telesom … Pohvale videza, pameti, spretnosti in mišic … Kuhanje, pomivanje, čiščenje in pospravljanje … Ja, vse to pomaga – tistim, ki hočejo osvojiti moškega tiča. Tiča, ki vstopi, izstopi, gre drugam in se občasno ali tudi redno vrne …

Res, čemu služijo? Sodeč po njihovih izjavah za javnost služijo predvsem ugotavljanju, čemu bi lahko služila. V ta namen pridobijo ali zavzamejo prostore, katerih uporabo pod nedorečenimi in spremenljivimi pogoji napol uradno dovoljujejo tistim, ki imajo zamisli, kaj bi tam počeli. Če zamisli ni ali če odgovorni osebi tisti hip ne ustrezajo, se prostori zgolj vzdržujejo – seveda z davkoplačevalskim denarjem.

Še dobro, da se zgodovina ponavlja. Ko smo se v šoli učili o vladah in ovaduhih, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorji, mi nikakor ni šlo v glavo, kaj so imeli v glavi ti ljudje. Saj je bilo iz vseh dostopnih podatkov očitno, da se takšno sodelovanje ne more dobro končati, pa če se stvari obrnejo tako ali drugače. Sicer ne vem, ali je sedanja ponovitev tragedija ali farsa (izgleda oboje), a zdaj stojim z obema nogama sredi zgodovine. Razgrajevalce in prodajalce države ter njihove podrepnike lahko ocenjujem v živo. Ocena je enaka, a zdaj jih vsaj razumem …

Kdo v paketu zaničuje in trpinči vse ženske, istospolnike, tujce in ljudi neprave vere? Kdo jih samodejno in samoumevno onemogoča v poklicnem razvoju ter (z izjemo lepih žensk) noče biti njihov sosed? Kdo kriči, da je treba to ali ono skupino ljudi izbrisati z obličja zemlje ali pa vsaj odstraniti iz države? Kdo se razstreljuje? Kdo gre potem, ko se je nekdo razstrelil, uničevat trgovine in svetišča nekih tretjih ljudi?

Odgovor je jasen – verniki!

Vojska ima zanimivo življenjsko pot. Rodi se v skritih kotičkih narave (gozd, gore, jame, puščave …) ali mest (stanovanja, kleti, podstrešja …). V mladosti kot gverila ustrahuje, pobija in razstreljuje izbrane tarče. Državna vojska – njena krušna mati – tolče po njej z vsemi možnimi sredstvi. Če je ne potolče, jo s tem zgolj okrepi. Počasi iz gverile nastane mlada vojska (s pubertetniškim prepričanjem o svoji odraslosti), ki ne cilja več izbranih tarč, temveč ustrahuje, pobija in razstreljuje vsepovprek. Skozi leta bojev odraste v pravo vojsko s svojim ozemljem. Ko zmaga v vojni in postane državna vojska, se prične posvečati sprevodom, proslavam in zakonitemu okoriščanju z vsebino državne malhe.

Spet je napočil čas dopustov za »dober dan«, »zdravo«, »živijo« in druge pozdrave, nadomestil pa jih je prekarec »srečnega in zdravega«. Kot zgoraj našteti tudi on prekipeva od veselja nad življenjem. A če jim sledi še kaj razen slovesa, se ton hitro spremeni. Karkoli na lestvici med »In?« – »Bo!« ter »Kaj pa življenje? Je kaj novega?« – »Nič posebnega. Gre … Mora gret'!« ima podton: »Povej mi kaj vzpodbudnega, ker že dolgo poslušam samo sranje in imam tega poln kufer!« – »Vse skupaj je za kurac, ampak upanje umira zadnje.« Slovo pa je seveda spet posladkano, kot se za mimobežne medčloveške odnose spodobi.

V zadnjih letih je postalo modno govoriti o škodi, ki jo človeštvo povzroča (sebi in) preostalemu življu na Zemlji. Kot v mojih otroških čitankah ni bilo članka o ljudeh, ki ne bi vsaj z enim stavkom omenil veličine socialistične ureditve povojne Jugoslavije, danes ni članka o naravi, ki ne bi omenjal njene nepovratne krhkosti in težil, naj spremenimo svoj odnos do nje. Sodobni naravoslovni dokumentarci se vsi po vrsti zaključujejo s tozadevnim pihanjem na dušo, tako da jih je najbolje nehati gledati kakšnih 7 minut pred koncem (podobno kot holivudske filme, ki se v zaključku prav tako radi samouničijo). A vse te tožbe ljubiteljev narave so tako blage, ljubeznive in upa polne, da bi jih lahko vrteli otrokom namesto uspavank.

Glede na to, da se v pranje možganov vlaga več truda in sredstev kot v pranje vseh ostalih perljivih reči skupaj, bi skorajda moralo delovati. Pravzaprav se nihče niti ne sprašuje o tem; zgolj drug drugemu peremo možgane, si jih pustimo prati ali pa se pranju upiramo. Vzgojno, versko, izobraževalno, politično in drugo medsebojno posiljevanje z mnenji jemljemo kot naravno danost, ob tem pa povsem spregledamo, koliko se ga prime in če že, v kakšni obliki.

Otroci niso angelčki. To ve vsak – razen tistih, ki jim je smisel življenja ustvarjanje vtisa, da so brezhibni in da je njihova družina popolna. Torej to ve malo ljudi …

Otroci so sebični. Takšni se rodijo. Enim staršem se zdi to blazno srčkano, drugim pa zaradi tega vzplamti temna stran srca. Sočutje otroci razvijejo s časom, če so ga deležni sami in če so priče sočutju do nekoga tretjega. Težko, če imajo vzhičene ali užaljene starše … Torej ga razvije malo ljudi. Večina ljudi, torej tudi staršev, namreč zgolj daje vtis, da so sočutni, in sicer v okoliščinah, kjer se tako spodobi. A še dobro, da ga vsaj takrat, sicer bi bilo sočutja ves čas približno toliko kot v času vojn …

Načrt je preprost:

1. brezposelnim z visokošolsko izobrazbo ponudimo službo nadzornikov;

2. izbranim zagotovimo kakovostno in zahtevno splošno in usmerjeno izobraževanje;

3. ves čas preverjamo, ali imajo osebnostne lastnosti za nadzornike;

4. usposabljajo se kot pomočniki obstoječih nadzornikov;

5. lotijo se dela.