Gregor Hrovatin

Ne vem, kaj je hujše: sestrelitev letala ali obstreljevanje nas z vestmi o sestreljenem letalu. Svojci žrtev jočejo in tarnajo. Ves svet, ki ima televizije, to gleda, in ves svet, ki je pismen in ima dostop do časopisov, to bere. Vse se vrti okoli teh 298 mrtvih. Zakaj? Ker je večina njih Zahodnoevropejcev …

Prišel, videl, zmagal! Kdo? Kako? Zakaj?

Zakaj je ustroj nogometnih tekmovanj takšen, da štejejo zgolj zmage in neodločeni izidi? Zakaj je izid 1:0 vreden enako kot 4:0, 4:1 ali 4:3, izid 0:0 pa enako kot 1:1 ali 4:4? Zakaj so število danih in prejetih golov ter razlika v golih dodatek točkam za zmage in neodločene izide, ne pa obratno? Zakaj bolj šteje tisto, kar dela nogomet neprivlačen, kot tisto, zaradi česar je postal najpomembnejša postranska stvar na svetu? …

Strici iz ozadja so sence stricev iz ospredja. No, v njihovih glavah so vse kaj drugega … Seveda jih je tudi nekaj, ki so dovolj pametni, da ne postanejo strici iz ospredja; raje se presedajo iz enega upravnega odbora v drugega in s strici iz ospredja igrajo golf. Skrbijo predvsem za svoje riti in jih vladanje svetu ne zanima. Če bi jih, bi bili strici iz ospredja. A tudi v tem primeru ne bi vladali svetu. Stricev, ki želijo vladati svetu, je preprosto preveč, preveč je izjemno sposobnih, divje pohlepnih in skrajno brezobzirnih, da bi lahko katerikoli izmed njih kadarkoli obvladal vse ostale, obenem pa tudi množice nas, ki ne želimo vladati svetu …

Ko sem bil majhen, sem mislil, da je umetnik nadarjen in morda nekoliko čuden človek, ki ustvarja umetnine. Kasneje sem ugotovil, da je v resnici čuden in morda nekoliko nadarjen človek, ki išče pozornost.

Vročina, vlaga, mraz … hrup, prah, ogenj … smrad, umazanija, trohnoba … muhe, uši, komarji …

znoj, solze, kri … lakota, žeja, utrujenost … poškodbe, vnetja, bolečine … gripa, tifus, kolera …

strah, žalost, jeza … negotovost, brezumnost, nesmiselnost … neuspehi, nesreče, zmote … nevroza, živčni zlom, psihoza …

To je vojna, kot jo doživljajo vsi, ki so v vojni.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Nekdo zadene ali kot športnik/glasbenik/igralec zasluži nekaj milijonov do nekaj deset milijonov in jih porabi za …? Res, za kaj? Za avto, hišo, vikend, darila sorodnikom in prijateljem … Za hude zabave, neskončne nakupe, lepotičenje in razvajanje, mamila, igre na srečo, draga potovanja, jahto, motorje, letalo … Za gostilno, hotel, grad, športno društvo … Za še več primerkov naštetega … Za dobrodelne namene oziroma za opravičevanje zapravljanja pred samim seboj … In to je to.

Šport je enostaven, športniki pa preprosti. Poglobljeno poročanje o tem je, izgleda, nemogoče. Novinarji, ki jim v javnih občilih zaupajo pokrivanje tega področja, so z izjemo nekaterih odličnih zanesenjakov sposobni zgolj smiselno povezovati imena oseb z bolj ali manj nepomembnimi številčnimi podatki.

Je bolje biti navaden policaj ali robocop? Bi kapitan Kljuka zamenjal kljuko za roko? Bi bili raje človek ali kiborg? … Za množico zdravnikov je zadeva očitno jasna: neustrezne dele telesa je najbolje odrezati in po potrebi nadomestiti z umetnimi. Zakaj? Po izjavah teh mojstrov sodeč zato, ker je s tem za vse vpletene manj dela …