Gregor Hrovatin

Čemu služi zvestoba? Živimo zaradi nje bolje, kot bi sicer? Zakaj je tako pomembna v skoraj vseh družbah?

O narodnem značaju Slovencev, ki da drug drugega stalno tolčemo po glavi, da je ne bi kdo zrastel, je bilo prelite že morje sline, pa tudi veletoki e-črnila. Tako rekoč ni Slovenca, ki bi povedal ali napisal več kot tri povezane stavke o medčloveških odnosih, da ne bi potožil o tem, kako si te odnose otežujemo. Kdor to posluša ali bere, si ne more kaj, da se ne bi strinjal. Podobne reči je doživel tudi on in njegovi bližnji, in to večkrat. Še posebej to velja za tiste, ki so hoteli kaj ustvariti. Na vsakem koraku je bilo težko, poplava ovir in omalovaževanja pa ni nikoli uplahnila. A torej drži, da smo Slovenci povečini hudobni, zavistni in privoščljivi zahrbtneži, ki drugim velikodušno (in milostno) pomagamo samo, kadar so v večjem dreku, kot smo sami, sicer pa jih potiskamo v drek, namesto da bi jim pomagali?

V prejšnjo kolumno se je zaletel vsak, ki je imel 5 minut časa. Očitno torej drži, da ljudi dosti bolj gane vsebina želodca – četudi ne nujno njihovega – kot sedanjost in prihodnost sveta in človeštva. Zdaj ko sem odkril način, kako besede pretvoriti v orožje, ki zadene, se ga bom oprijel kot pijanec plota in ostal kar v gostilni. Od tod in s tukajšnjimi sredstvi bom poskušal obdelati prihodnost sveta in človeštva in mogoče mi bo uspelo ganiti še koga, ki bi ostal povsem hladen, če bi ga gnal v službo ali v gmajno …

Meso je baje zdravo. Daje moč. Nasiti te. Ima okus, ki ga 'trava' nima … To so trditve zapriseženih mesožerov, ki jih med pogovori o prehranskih navadah drdrajo tako vestno, kot da so jim bili za zgled najbolj pridni otroci nacizma in komunizma. Ali pa verniki, saj je vseeno. V vseh naštetih primerih so dejstva nepomembna …

Predstavljajte si, da ste otrok nasilnih staršev. Nekateri si niti ne rabite predstavljati, ker ste. In zdaj, ko ste v koži tega otroka, dobro premislite in ugotovite: ali bi raje živeli v deželi, kjer ste lastnina svojih staršev in je kristalno jasno, da vam ne bo pomagal živ krst, ali pa bi raje živeli tukaj, kjer obstaja cel kup ustanov, ki naj bi vam pomagale, a v najslabšem primeru moralno podprejo vaše starše, v malo boljšem vašo stisko načrtno prezrejo, v dobrem pa vas iz vašega pekla prestavijo v enega ali več drugih? Če imate srečo, je kateri od teh peklov vsaj znosen. Da naletite na eno ali več oseb, ki jim bo res mar za vas, pa je skoraj primerljivo z zadetkom na lotu.

V tej deželi se ne splača biti le velik, ampak tudi majhen zločinec. Če kaniš kot polnoletni barabin pretepati pedre, se ti splača narediti veliko lumparijo, ko si še mladoleten. Vzeli ti bodo DNK, prstne odtise in zbrali druge podatke o tebi, ki jih po preteku zakonskega roka seveda ne bodo uničili, ker jim lahko pridejo prav. Za čas zakonskega roka se moraš potuhniti in 'odrasti', nato pa lahko mirno premlatiš pedra, posiliš lezbijko ali napraviš kaj podobnega. Če ne boš pustil drugih sledov razen tistih, ki jih policija ne sme več hraniti, te bodo na njihovi podlagi verjetno ujeli in morda zaprli, a te bodo zaradi procesne napake (hrambe podatkov, ki jih ne bi smeli več hraniti) izpustili in ti izplačali odškodnino. Če za delanje velikih pizdarij nisi imel jajc pred polnoletnostjo, ampak šele kasneje, boš pač najebal, kajti takrat so možnosti za procesne napake manjše.

Že mnogokrat sem doživel, a me kljub temu vsakič znova pretrese, ko naletim na popolno nerazumevanje osnovnih načel prava in računovodstva. Ko vidim, da več kot plebiscitarna večina ljudi, mladih in starih, izobraženih in neukih, nima pojma, za kaj pri teh dveh rečeh sploh gre, se sprašujem, kdo je z drugega planeta. Ko pa vidim, da večina izklopi možgane takoj, ko jim nekdo poskusi razjasniti kak preprost vidik na primeru, ki jih živo zadeva, in še naprej laj(n)ajo svoje, mi je jasno, da jim ni pomoči.

Evropsko gledališče je spregledana veja krščanstva. Spregledana zato, ker gledališča niso zastavljena in vodena kot verske skupnosti, ampak kot podjetja. Spregledana tudi zato, ker gledališki 'obredi' za 'občestvo' pogosto nimajo verskih vsebin ali pa so celo v nasprotju z njimi. Spregledana kljub temu, da tako neomajnih, samopožrtvovalnih, zagrizenih in zaslepljenih 'duhovnikov' nima nobena druga verska skupnost, krščanska ali kakšna drugačna. In spregledana kljub temu, da jo vodi enako brezumje in se samopojasnjuje z enakim praznobesedičenjem kot vera …

Ko sem živel v študentskem domu, sem se spraševal, zakaj kak bivši študent nikoli ne pride obujati spominov na čase, ko je tam živel; da bi – po možnosti s steklenico v roki – potrkal na vrata in vprašal, če si lahko ogleda svojo bivšo sobo, kjer je preživel toliko odbitih trenutkov. Odgovor mi je bil jasen tisti hip, ko sem študentski dom zapustil; v Bloku IV v Rožni dolini ni bilo ničesar, kar bi si želel še kdaj videti ali podoživeti. Zakaj? Verjetno iz istega razloga, ki pri bolnikih, norcih, zapornikih in taboriščnikih ne budi hrepenenja po tem, da bi še kdaj vdihnili postan zrak sobic, kjer so pustili najbolj nora leta svojih življenj …

Bi raje živeli pod diktaturo nazadnjaškega ali naprednjaškega psihopata? Rabite čas za razmislek? Ne rabite! Odgovor je jasen – pod nazadnjakom.