Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.
Res sem bila ogorčena, ko sem slišala nezaslišan primer v osnovni šoli v Celju, kjer je direktorica pred vhodom v jedilnico namestila piskajočo napravo, ki zapiska otroku, katerega starš ni poravnal plačila stroškov prehrane. Kaj takega je povsem nedopustno storiti v šoli, a sem se hkrati tudi spraševala, kako je direktorica osnovne šole sploh lahko prišla na to noro kaznovalno in represivno idejo, ki na takšen način stigmatizira nič krivega otroka. Koliko je za to idejo plačala, iz katerega denarja, ko pa ima “očitno izgubo” zaradi neplačnikov? “Gospa” kosilo otrok imenuje nadstandardni program. Ji je občutek dostojnosti in primernosti povsem odpovedal?
Rusija hoče Krim. ZDA opozarjajo, da poseganje v suvereno državo, kakršna je Ukrajina, ne bi bilo pametno. EU razpravlja, Kitajska je odločno proti morebitnim sankcijam zoper Rusijo. Dogaja se zgodovina. Pred našimi očmi. Kaj torej vidimo, če znamo gledati?
»Ženske so neenakovredne!« in: »Ženske so neenakopravne!« Že dobrih 100 let smo priče neskončno razvlečenih in razčlenjenih različic obeh trditev. V tem besednem boju (besedno močnejše) feministke na srečo zmagujejo. Danes so bedni in zastareli izpadi šovinistov le še voda na njihov mlin. Ženskam ni več treba biti zgolj matere in gospodinje ali kurbe ali nune. Po drugi strani pa se od moških še vedno pričakuje, da so moški. Naš boj za pravico do nebojevitosti, šibkosti, nespretnosti, neumnosti, čustvenosti in nežnosti se ni še niti začel …
Nisem poseben ljubitelj slovenske strankarske prepirljivosti, fanatizma in podobnih zagrizenosti, ki so podžigal naše prednike v kulturnem boju, državljanski vojni in podobnih pretiravanjih. V navzkrižnem obstreljevanju ob noveliranju arhivskega zakona sem se oglasil v Večeru 12.februarja 2014, po številnih pogovorih in spremljanju naraščajoče napetosti pa verjamem, da sta možna dva kompromisa, seveda z dialoškim vložkom vladajočih.
2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je bila predvsem projekt evropske desnice, ki je želela fašizmu in nacizmu, kot nedvoumno totalitarnima sistemoma, za vsako ceno dodati še komunizem. A pustimo ob strani ozadja in (politične) cilje te resolucije, dejstvo je, da je Evropa v njej prepoznala, da je bilo evropsko združevanje med drugim tudi “odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta”.
Ljudje včasih rečejo, da je človek zgolj produkt empiričnih okoliščin, v katerih živi, in da ne more biti drugačen, kakršen pač je. A če nas je filozofija od Starih pa do danes česa naučila, nas je gotovo poučila o tem, kar imenujemo notranja svoboda. Govorimo o izkušnji notranje svobode, ki je empirična, obenem pa nas približuje temu, kar imenujemo duša in bog, ki pa nista empirična. Vsak človek je zmožen za tako izkušnjo, ki je empirična, obenem pa sega onkraj empiričnega. In morda je temeljno vprašanje, ki ga zmore notranje svoboden človek, tole: Kaj je dobro, kako naj živim, da ravno ne bom zgolj produkt empiričnih okoliščin? Človeka lahko vodi v življenju tudi odgovor na to vprašanje, ne zgolj zvezde na nebu, geni ali materialne okoliščine.
Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.
Vsako jutro se odpeljem v službo. Dobil sem jo še v socializmu, o čemer sem že pisal na veliko veselje nekega tukajšnjega pisatelja. V službi se srečujem s hendikepiranimi mladimi ljudmi in z otroki. Zanje skušam narediti kaj dobrega. In če je neenakost v družbi kje očitna, je prav gotovo očitna, ko se srečujem z njimi in delam. Leporečja o njihovi inkluziji in njihovem vključevanju v družbo je sicer veliko, dejanj pa je, simptomatično, precej manj. Govoril bom o praktičnih izkušnjah, ne o abstraktnih zadevah: družbene nepravičnosti in neenakosti so namreč brutalne, zato jih nima smisla olepševati ali se celo obnašati, kot da ne obstajajo. Obenem bom povedal še del zgodbe o neki zelo pomembni preobrazbi.
Proti koncu 20. st. je vladalo prepričanje, da bodo stroji nekega dne pričeli misliti s svojo glavo. Kot da ne gre drugače, smo pričakovali, da bo ta glava mislila na podoben način kot naše – da nas bo poskusila zasužnjiti ali iztrebiti. Knjige in filmi so nam čarali svet poslednjih bojev človeštva.
A boja ni bilo in ga ne bo. Medtem ko stroji še vedno ubogajo na vsak naš migljaj, sami vedno bolj mislimo kot stroji, ravnamo kot stroji, se zasužnjujemo in samouničujemo kot stroji – postali smo sami svoji stroji, ki mislimo s svojo glavo …