Slovenski oblastniki zadnjih dvajsetih let so torej dokazano nesposobni, saj so uspeli povsem blokirati delovanje države, jo zadolžiti čez vsako razumno mero in spraviti večino državljanov na raven življenja, ki je vse prej kot kakovostno. Toda ljudje jih vdano prenašajo, včasih kritizirajo, si o njihovem delovanju mislijo svoje, se sprehajajo po ulicah in se gredo vstajo, sem in tja vržejo kako granitno kocko, v vsakem primeru pa jih pustijo, da delajo, kar hočejo. Torej niso nesposobni samo oblastniki, temveč so, paradoksno, nesposobni tudi hlapci. Kakšni pa so dobri oblastniki, ki terjajo dobre hlapce?

(veliko poklicanih – malo izvoljenih ! )

Noben volilni sistem ni idealen, izbiramo lahko le med boljšimi in slabšimi v danih razmerah. Boljši je tisti volilni sistem, ki omogoča neposrednejši vpliv volivca na izvolitev poslancev. To je nesporno, vendar tu so važne podrobnosti. Pomembno pa je da poznamo nekaj okvirnih podatkov. Volimo 90 poslancev, 2 poslanca sta rezervirana za narodni skupnosti. Ostane torej problem na kakšen način izvoliti 88 poslancev.

Seveda cerkev zelo živčno reagira ob najnovejši peticiji Koalicije za ločitev države in cerkve, Peticiji proti krstu dojenčkov. Cerkev trdi, da koalicija (njen predstavnik jo napačno imenuje društvo) napada versko svobodo in je del javnega spodbujanja nestrpnosti in neresničnih predsodkov do kristjanov in krščanskih cerkva v slovenski družbi in hkrati tudi poskus omejevanja svobode delovanja cerkve. (vir: http://radio.ognjisce.si/sl/153/slovenija/13591/ )

Politiki in najrazličnejši strokovnjaki te dni dajejo modre izjave in se trudijo objektivno pojasniti dogajanje v Sloveniji, ki ga imenujejo politična kriza. Pravijo na primer, da je Slovenija izgubila vizije, da premalo ceni znanje, da je politika zapravila priložnost, da ni delovala strokovno, da je bil problem nacionalni interes, da je škodo naredila tajkunska privatizacija, da Kapital ni mogel dovolj prodreti v Slovenijo. Zanimivo in strašljivo obenem pa je, da ves čas govorijo o stvareh, predmetih, zadevah, procesih in pojmih, ne pa o ljudeh. In seveda za nazaj; ko se je vse to dogajalo, so bili prav tako modri – le da so bili takrat modro tiho. Ko smo vsa ta leta resno opozarjali na probleme, so nas kajpak zalivali z gnojnico, češ da smo čudaki, pesimisti, zadrti ciniki in podobno. Neverjetno.

Spoštovane evropske državljanke in spoštovani evropski državljani! Se s temi besedami počutite interpelirani? Se počutite Evropejke in Evropejci? Veste katere so tiste vrednote in nazori, ki nas povezujejo v nadnacionalno unijo? Se počutite kot del skupnosti, v kateri velja moto “združeni v različnosti”? Ga tudi občutite v vašem vsakdanjem življenju; na delu, če ga imate?

Slovenske univerze so od časov pred osamosvojitvijo doživele dve posodobitvi: debele računalniške zaslone so zamenjali tanjši in sredstev za bedo, ki jo nudijo, ne črpajo le iz države, ampak molzejo tudi študente. Ne elektronska opremljenost, ne plačljivost, ne bele knjige, ne zakoni, ne reforme, z Bolonjsko vred, ne vsi neuradni poskusi vmešavanja politike in gospodarstva, ne sedanje pomanjkanje sredstev za redno delo niso prispevali nič k izboljšanju kakovosti študija niti k manj kafkovskemu vedenju pedagoškega osebja …

Zdi se zelo modro reči, da po zmagi Zorana Jankovića na kongresu stranke, ki jo je ustanovil, v deželi ne bo potresa in da bo življenje mirno teklo naprej. Toda potres kljub navidezni modrosti vseeno bo, le da bo nekoliko čuden. Zakaj?

Kaj lahko pričakujete od vedno istih komentatorjev političnih dogodkov? Pričakujete lahko vedno isti žargon, vedno enake stavke in vedno enake komentarje. Lahko pričakujete dolgčas. Ne morete pričakovati svežine, drznosti in brezkompromisnosti, iskrivosti, humorja in inteligentne ostrine. Ljudje, ki govorijo vedno enako, seveda ne morejo pričakovati izvirnosti niti sami od sebe. Očitno se ne more zgoditi niti to, kar bi bilo najbolj demokratično za vsak resen medij; ne more se zgoditi, da bi končno dogodke komentirali še drugi ljudje, ki bi znali povedali kaj novega in svežega.

Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.

Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«

Ljudje so se torej najedli šunke, potice, pirhov in jajc. Morda so kaj razmišljali o Jezusu in njegovem zgodovinskem poslanstvu ali pa tudi niso. Vsekakor bi bilo dobro in koristno, če bi se lotili tudi duhovne hrane, saj časi, v katerih živijo, niso enostavni – še manj so rožnati.