Odgovor je zelo preprost: ker ne ve in ne more vedeti, kaj naj naredi, da bi zadela, oziroma lahko naredi le to, kar lahko naredi kdorkoli; kupi pač listek in tiho upa na srečno naključje. Zakaj potem ljudje derejo k vedeževalkam in jih sprašujejo, kako je z njihovo prihodnostjo? In zakaj se tako trudijo že vnaprej ugotoviti ali vsaj natančno napovedati, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah?

Srečate zlato ribico in ta vam reče: Vaše gospodarstvo lahko v hipu spravim na zeleno vejo, pospešim rast in vse drugo, vendar to storim le, če se strinjate, da bo 90 odstotkov rasti in novega premoženja romalo v roke pripadnikov elit. Prišla bo torej plima in dvignila vse letalonosilke in tankerje, ladje in jadrnice, čolne in čolničke in blazine in plavalne deske in rokavčke, ki so v zalivu. Še enkrat: revščine bo manj, nezaposlenih bo manj, vsi bodo imeli nekoliko več, kot imajo, premoženje elit pa bo letelo v nebo. Kaj odgovorite zlati ribici?

Ob dnevu Evrope vas želim spomniti na dogodke iz leta 2008, ko je tako mimogrede, brez vednosti državljank in državljanov, ob zavajanju ali popolnem ignoriranju medijev, ob pomanjkanju kritičnosti prav vseh t.i. priznanih slovenskih pravnikov, ob popolnem molku t.i. intelektualcev, ekonomistov, potekala veleizdaja slovenske države; suverenosti in neodvisnosti. Podpis Lizbonske pogodbe. Tekst je bil napisan 14. Januarja 2008 in objavljen na vest.si, kasneje pa skupaj z drugimi kolumnami na temo EU v knjigi Eutropija.

xxx

Dne 13. 12. 2007 sta naš premier g. Janez Janša in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t. i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih državah članicah EU potekal v letošnjem letu, predvidoma do oktobra.

Tako smo govorili tudi v Jugoslaviji; pravzaprav smo radostni prepevali, obenem pa verjeli, da je petje povsem na mestu in da tisti, ki poje, zlo ne misli. Puhlica je seveda že dolgo dim v vetru, res pa je tudi, da takrat ni bilo nobene Komisije, ki bi nam govorila, kako nam gre in kako se moramo počutiti, ko nam je šlo dejansko slabo in smo to tudi zelo dobro vedeli, saj nismo bili butasti. Danes jo imamo, Komisijo namreč, in nam pripoveduje pravljice, kot jih je pač treba pripovedovati omejenim in zaplankanim ljudem. Realnost pa je na žalost precej drugačna in bistveno slabša, kot je bila nekoč, obenem pa je tudi bolj brutalna, kot je videti, če poslušate pravljičarje. O petju pa ni več ne duha ne sluha.

Leto 2014 je leto spomina na 1. svetovno vojno, spomina na vojno, ki je za vedno zaznamovala človeštvo; obeležujemo stoletnico njenega začetka. Leta 1914 smo ljudje prvič v zgodovini dokazali, da smo zmožni samouničenja. Komu smo to dokazali? Sami sebi, seveda.

Nastaja vtis, da bodo na skorajšnjih volitvah avtomatično zmagali desničarji, kot bi bilo naravno pravilo, da se leve in desne vlada izmenjujejo za krmilom in si podajajo kljuke vladnih vrat. Številni ljudje so že sedaj prepričani, da bo zmagal Janša ali kak njegov dvojnik, ki jih je, po njegovih besedah, kar nekaj, gleda česar se res ni težko prepričati, in da bo vladal celo iz zapora, če bo do njega sploh kdaj prišel. Nekateri ljudje so tako depresivni in apatični, da celo ne verjamejo v pravnomočnost sodbe in so prepričani, da se bo že nekaj zgodilo, da se bo JJ izvlekel, kot se je v Italiji izvlekel Berlusconi.

Vprašanje, zastavil mi ga je znanec, je prenikavo in nikakor ni izvito iz trte. Odgovor je preprost: v normalni državi JJ seveda ne bi mogel vladati iz zapora, kamor bo moral, toda Slovenija ni normalna država.

Učbeniki in javna občila so nam oprali možgane, da je cena sporazum med ponudbo in povpraševanjem: če je robe preveč, je poceni, če je preveč hlepenja po njej, pa je draga. Ta enajsta zapoved seveda ne more držati, ker izključuje kupno moč. Prav tako je nemogoče določiti 'sporazum', kadar za ponujeno ni zanimanja ali ne ustreza željam kupcev.

Ko smo tako zjutraj spokojno srebali dišečo kavo in prav tako dišeči organski čaj, me je nekdo skoraj mimogrede poprosil, naj še kaj napišem o množični psihologiji in analizi jaza, Janševi premetenosti in pomenu vsega za slovensko bodočnost. Vprašal sem, nekoliko začudeno, pa vendar iskreno, zakaj ne bi raje pisal o Zokiju, saj mnogi pravijo, da je zaradi svojega ega razdrl vlado in povzročil krizo ter da je za vse kriv prav on, toda mirno mi je odvrnil, da so tisti, ki tako mislijo, politično nepismeni, saj je Zoki zgolj naiven, medtem ko je JJ nevaren, kar seveda pomeni, da je treba pisati o slednjem, ne pa o tem, na katerega je laže, a tudi neproduktivno, kazati s prstom.

Svetovni politiki morajo danes ponovno prebrati nekatere ključne dokumente, ki so temelj današnjih mednarodnih odnosov. Med njimi je še zlasti izstopajoča Ustanovna listina Združenih narodov, sprejeta 26. junija 1945, ko se 2. svetovna vojna še niti končala ni. V uvodu te listine je zapisano: