Učitelj filozofije v gimnaziji. Avtor del Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija (Krtina, 2013) in Eseji iz kritične pedagogike: o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu (Založba Sofia, 2020).
Živimo v času, ko bojda primanjkuje alternative. Ljudje včasih rečejo, da bi bilo čisto drugače, če bi državo vodil kdo drug (namesto teh, ki so nam – mimo volje večine – zavladali sedaj). Morda se ne motijo. Vendar pa je bolj pomembno najbrž čisto nekaj drugega: to, da alternativo še vedno iščejo v političnih strankah, ki so (domnevno) nasprotne vladajočim, oziroma v t. i. opoziciji. Potem se pojavi razočaranje in občutek nemoči. (T. i.) »levica nas je pustila na cedilu« -- kar naj bi bil dokaz, da alternative zares ni. Toda ali v tem primeru alternativo iščejo na pravem kraju? Če naj bi gospodje, ki so sestavljali prejšnjo vlado, pomenili alternativo, kako to, da postaja vedno bolj jasno, da v resnici med njimi in nekdanjo opozicijo, sedanjo pozicijo, ne obstaja nikakršno nasprotje, temveč kontinuiteta, da gre torej za gladek prehod od ene politične opcije k drugi (saj oboji ponujajo nekaj na moč podobnega)? Ob tem govoriti o levici, ko govorimo o gospodih, kot so Pahor, Janković, Golobič – mar ne spominja to na neko že kar slaboumno šalo? Reči, da je Pahor človek levice je žalitev za vse, ki so se v imenu levičarskih idej v preteklosti borili za vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, demokracija (če spomnimo samo na Roso Luxemburg in Antonia Gramscija, ki sta do zadnjega diha vztrajala v svoji brezkompromisni drži v boju za demokracijo – le kje bi kaj takšnega lahko zasledili pri nekdanjem premierju in njemu podobnih?).
Dobili smo vlado, ki za udejanjanje svojih direktiv uporablja zastraševanje. Predsednik vlade in njegovi pribočniki s svojimi izjavami in dejanji poskušajo med ljudi razširiti strah. Če ne bomo sprejeli, kar nam nalaga vlada, se bomo morali soočiti s hudimi posledicami, nam pravijo. Ni nobene druge možnosti, še dodajo. Hkrati vlada napoveduje ukrepe (in brez odločnega nasprotovanja ljudi bodo ti nedvomno postali realni), s katerimi se bo razlika med revnimi in bogatimi še povečala. Srednji sloj bo postopoma (ali pa ne tako postopoma) izginil, ostala bo le še množica revnih in peščica bogatih. Do takšnega zaključka lahko pride vsakdo, ki zna sešteti ena in ena. Vlada grozi lastnemu ljudstvu, obenem pa deluje zoper obče dobro in ogroža (socialno) varnost državljanov. Zastaviti se mora vprašanje legitimnosti takšne vlade.
Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.