Mare Štempihar

Učitelj filozofije v gimnaziji. Avtor del Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija (Krtina, 2013) in Eseji iz kritične pedagogike: o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu (Založba Sofia, 2020).

Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.

Starši otrok, ki obiskujejo Enoto Savska Vrtca Domžale, protestiramo zaradi občinske namere, da se omenjena enota v prihodnjih dveh letih zapre, hkrati pa tudi zaradi načina izvajanja ukrepov Občine Domžale (ki jih v vodstvu Vrtca Domžale očitno podpirajo) v zvezi s to odločitvijo.

V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.

»Ja kje je pa mama?« so začudeno spraševali, ko sem pripeljal enomesečno hčerko na pregled k zdravnici. »Doma,« jim odgovorim, na kar jim oči skorajda padejo iz jamic. »Pa saj ne da bi bilo kaj narobe ...« hitijo dodajati, »samo malo nenavadno je, da pride oče sam.«

Ponovno so prišle pohvale Sloveniji iz Bruslja. Je to dobro ali slabo?

Odziv na kolumno Antona Komata "V imenu očeta" (Slamnik, št. 6, junij 2015) in ugovor vsem, ki še vedno zagovarjajo telesno kaznovanje otrok.

Kdor ima vsaj kanček vesti, je moral ob dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih (in ki so postali nekakšen indikator (ne)solidarnosti in (ne)demokratičnosti – pa tudi odkritega sovraštva in cinizma – različnih političnih strank oz. njihovih zastopnikov), začutiti vsaj nelagodje, če že ne kakšen bolj določen občutek, kot sta na primer jeza in sram. Dogodki, o katerih govorim, so povezani z usodo t. i. migrantov iz severno- in osrednjeafriških držav, ki iščejo zatočišče v Evropi – in pa z reakcijo voditeljev držav članic EU in zastopnikov institucij EU na drugi strani. Kdor torej še ni popolnoma izgubil moralnega občutka in potonil v brezbrižnost, ki prežema institucije, ki naj bi sicer skrbele za blaginjo in naj bi širile duha solidarnosti (ideja EU se je med drugim napajala tudi iz idej blaginje, miru in solidarnosti), je mogel, ali raje: moral občutiti jezo ob izjavah ljudi, ki stojijo na čelu teh institucij in domnevno zastopajo naše interese.

V časih, ko je na pohodu neoliberalno enoumje (ali bolje: brezumje - to se kaže še zlasti v tem, kako se vedejo ljudje, ki so najbolj dosledni zagovorniki neoliberalizma, v rokah pa držijo vzvode moči /med današnjimi voditelji in predsedniki torej večina/ - vedejo se neodgovorno in pogosto povsem v nasprotju z zdravo pametjo), se zdi, da je odgovor emfatičen Ne. Ljudje naj danes ne bi imeli več dolžnosti, saj smo z vidika neoliberalizma zlasti potrošniki ali bitja izbir.

Danes razmišljanje ali svobodna javna raba uma ponovno postaja stvar preživetja. Delirij je namreč v jedru političnega mainstreama. Na to kaže tudi stavek, ki ga je na ponedeljkovem zaslišanju izrekel kandidat za finančnega ministra: »Znašli smo se v izredno zahtevnih razmerah, ko bi po logiki morali delati nekaj, vendar smo prisiljeni delati ravno nasprotno.« Iz Mramorjevega stavka tako lahko sklepamo, da bo prihajajoča vlada sprejemala odločitve, ki bodo v nasprotju z logiko, tj. zdravo pametjo in torej s tem, kar bi bilo za večino ljudi najbolje.

Prvi dogodek. - »Mislim, da bi moral začeti brati marksizem,« reče oče svojemu sinu, medtem ko se sprehajata po knjižnici (sin bo šel jeseni v prvi razred osnovne šole). Oče to izjavi skorajda mimogrede, nekoliko zamišljeno, a ni zaznati, da tega ne bi mislil čisto resno.