Učitelj filozofije v gimnaziji. Avtor del Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija (Krtina, 2013) in Eseji iz kritične pedagogike: o solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu (Založba Sofia, 2020).
V državi vladajo izredne razmere. V to bi nas nedvomno radi prepričali vladajoči. Zakaj? Čemu?
Anarhizem kajpada nima nič skupnega z metanjem bomb, rušenjem institucij in anarhijo (kot stanjem, ko naj bi vsak posameznik končno delal, kar se mu zahoče, ne da bi se moral pri tem ozirati na druge) – bistvo anarhizma je čisto nekaj drugega. Pomeni namreč mišljenje v strogem pomenu besede: obstaja samo ena vrhovna avtoriteta (kot je zapisal Kant), in to je um.
V včerajšnjem časniku Dnevnik smo lahko prebrali naslov »Nas podcenjujejo ali pa res ne vedo, kaj delajo?« (članek se je nanašal na zmedene napovedi vlade glede prihodnosti gospodarstva naše države in izračune, ki opisujejo razmerje med prihodki in odhodki in ki ne zdržijo osnov matematike). Iz vsebine članka, kot tudi iz spremljanja vladne politike pretekle mesece, bi bil najustreznejši odgovor na zastavljeno vprašanje nemara tale: tako eno kot drugo drži.
Ko politik v javnosti nastopa kot zasebnik, je treba biti najbolj oprezen. Mediji so pred dnevi zabeležili naslednjo izjavo, ki jo je izrekel predsednik vlade Janša: »Vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, saj sem že takrat vedel, kaj to vlado čaka.« Pri tem je pomembno in pomenljivo zlasti dvoje: najprej to, da jo je izustil eden od vodilnih politikov v tej državi; nato pa še dejstvo, da je izjava prišla v javnost. Vprašati se je treba o tem, kakšen namen je imel govorec s tem, ko jo je izrekel, kakšno sporočilo je hotel posredovati oziroma po domače, kaj je hotel z njo povedati.
V zadnjem času se je v žargonu vladajočih uveljavil neki izraz, ki je pogosto uporabljen, ko se govori o vladnih ukrepih ali tudi o ukrepih delodajalcev, ki delujejo v skladu z direktivami vlade. Ta izraz je »racionalizacija«. Na prvi pogled gre za nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi si nemara zaslužilo našo polno podporo. Človek bi najprej pomislil, da gre za nekaj, kar je v tesni zvezi z rabo razuma.
Pred dobrima dvema mesecema se je zgodila stavka delavk in delavcev v javnem sektorju. Stavkajoči smo tedaj poleg zahtev, ki smo jih naslovili na vlado oz. pristojna ministrstva, javnosti posredovali kar nekaj sporočil, v katerih smo razmišljali o širših razsežnostih našega protesta.
Prejšnji teden sem sodeloval v pogovoru, ki smo ga družno organizirali dijaki in učitelji na bežigrajski gimnaziji. Zgodilo se je prvo srečanje foruma, ki smo ga ustanovili, ker smo ugotavljali, da priložnosti za kvalitetno razpravo v sodobnih občestvih – pa čeprav se imenujejo »demokratična« - kronično primanjkuje. V množičnih občilih je zlasti veliko priložnosti za dokazovanja in merjenja moči, prepričevanja, kdo je »boljši«, »pametnejši«, ali pa kdo ima več denarja – o vsem se da pogovarjati, za vse se najde čas, le za nekatere teme vedno znova ni priložnosti in časa. Najbrž ne po naključju.
Če sledimo razmišljanju klasičnih avtorjev, kot so Rousseau, Locke in Spinoza, potem moramo reči, da demokracija nikakor ni samo to, da ima v nekem občestvu vsakdo svoje mnenje, ki ga lahko brez pridržkov kadarkoli pove, ne da bi ga zato nekdo preganjal ali kaznoval. To je sicer lahko del demokratičnih družbenih odnosov, ni pa to že demokracija sama. Lahko si namreč zamislimo situacijo, ko ljudje vsak dan izražajo svoja mnenja, pa ta nimajo nobenega resnega vpliva na to, kakšne odločitve bodo sprejeli ljudje, ki jim je uspelo zasesti oblastne položaje (vsaka podobnost z aktualnostjo ni naključna).
Kdor je v zadnjih dneh spremljal občila, je lahko zasledil tudi tole sporočilo: nekdanji premier (in vodja ene od »opozicijskih strank«) je izjavil, da bo storil vse, da bo prepričal svoje strankarske kolege in kolegice, naj še enkrat premislijo in vendarle podprejo zapis t. i. »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo. Dve največji opozicijski stranki sta namreč s svojim nasprotovanjem preprečili, da bi to storili že sedaj. To pomeni, da sta opravili svojo nalogo, ki je v zastopanju nekega drugačnega stališča, kot je vladno. Člani obeh strank so argumentirali takole: ob tako pomembni odločitvi si je treba vzeti čas za razmislek, preden se ukrepa. To je vsekakor zelo smiseln in razumen argument. In Pahor? Treba je ukrepati za vsako ceno, tudi če je odločitev nepremišljena. Bolj kot nepremišljenost (ki je za Pahorja sicer značilna) je zaskrbljujoče to, da je vtis, da Sloveniji vlada ena sama stranka, vse močnejši. Vodja opozicijske stranke s svojim delovanjem deluje v prid ukinitvi opozicije in pluralizma (ki je sicer nujni pogoj za parlamentarno demokracijo) in približevanju enostrankarskemu režimu. Drugo ime zanj poznamo. Pahor dela vse, da bi se tak režim dokončno udejanjil.
Če je politika vsaj od Aristotela naprej pomenila skrb za obče dobro, potem je v današnjih časih v parlamentu bore malo politike. Tam se dogaja vse kaj drugega in morda je že čas, da ljudi, ki tamkaj dnevno krojijo naše usode, nehamo imenovati politiki ali predstavniki ljudstva in končno rečemo bobu bob, kot pravi star slovenski pregovor.
Za kaj stavka v javnem sektorju?
Za kulturno in socialno državo.
Stavkajoči delavci Gimnazije Bežigrad menimo, da vladni ukrepi ne pomenijo varčevanja in reševanja krize, ampak razgradnjo javnega šolstva. Predlagani tako imenovani varčevalni ukrepi bi namreč povzročili znižanje izobrazbene ravni prebivalstva. Posledica tega je lahko le oblikovanje nekritične, pasivne in nemočne družbene množice, s katero se z lahkoto manipulira.