Veliki val slovenskih protestov je usahnil, novega ni ravno na vidiku. Idiotske trditve o stricih iz ozadja so na ta način za marsikoga dobile celo potrditev, saj se je za nazaj izkazalo, da je šlo pri protestih za močan refleks proti določeni politični opciji. In to kljub nenehnim trditvam o pokvarjenosti vseh opcij in o nesmiselnosti levo-desne politične delitve. Je pa še nekaj pomembnejšega, in sicer, da nikoli niso delovali nikakršni strici iz ozadja, ampak že ves čas deluje to, kar je v ospredju. Javni diskurz. Ko je ta s strani politične garniture žaljiv, vulgaren in brezbrižen do državljanov, hkrati pa pospremljen s škodljivimi in nesmiselnimi ukrepi, takrat bo ulica »plesala«. Ko pa se izvaja iste škodljive ukrepe s sicer drugačnim javnim nastopom, ulica bolj kot ne spi.

Košarkarskega prvenstva je konec, rezultati so znani. Ostali bodo spomini. Na september leta 2013. Bili so porazi in bile so zmage. Bili so večeri, bilo je bedenje do poznih nočnih ur. Bile so solze in bilo je veselje. Bila je radost in bila je žalost. A ves čas, čisto do konca, smo bili ljudje naklonjeni. Verjeli smo in zaupali smo. Držali smo pesti in navijali smo. Vzklikali smo za naše, za Slovenijo, zase. Enkrat se nam je zdelo, da smo uspešni, drugič se nam je zdelo, da nismo. Tako je tudi življenje: enkrat zmagaš, drugič si poražen. A vselej je mogoča vera, je možno verjetje, da skupaj res lahko dosežemo veliko, zelo veliko. Posameznik ne more doseči veliko brez duha, ki je med ljudmi. O tem govorim že dolgo časa. Narcizem in egoizem pač nista koordinati skupnega uspeha, skupnih dosežkov. Bankirji res zaslužijo veliko, toda zanje nihče ne navija.

Če je umetnost ogledalo družbe, je znanost ogledalo njenih razvojnih zmožnosti. Umetnost je v 20. st. razpadla na juho nepovezanih osnovnih delcev, družba pa na juho sebičnih in osamljenih človečkov. Znanosti pa še nikoli ni šlo bolje, razen pri nas – tu cveti zgolj znanost, ki ji zadostujejo garažne razmere: malo ljudi, malo opreme, malo denarja, malo muzike. Je problem denar? Ne, problem so ljudje.

Papež Frančišek je zelo kritičen do denarja, pravijo. Trdi, da je sveta vladar – kar sicer ljudje zatrjujejo že dolgo časa – in da to nikakor ni dobro. Potem dodaja, da ljudje, ki ne delajo, ki so torej brezposelni, nimajo dostojanstva. Sklepati smemo, da bi bilo dobro, če bi delali. In če bi delali, bi seveda zaslužili – denar. Čisto na koncu svojega govora na Sardiniji papež še podčrta, da je za preživetje zelo potreben pogum. Zdrava pamet pa nam pravi, da je v kapitalizmu za preživetje pomemben predvsem denar. Lahko ste sicer pogumni, toda zvečer bo treba dati otrokom nekaj na krožnik, pa položnice bo tudi treba plačati. Hm, hm.

V naslednjih dneh bomo vsak dan poslušali neskončne litanije bankirjev, ki jih preiskuje policija, saj bodo prek vseh mogočih medijev gostobesedno izjavljali, da niso videli ničesar, da ne vedo ničesar, da ne morejo ničesar povedati, da nikoli niso bili zraven, ko se je kradlo, da niso storili ničesar narobe, da so čisti kot gorski potoček ali kot jutranja rosa. Ljudje bodo obenem modrovali o pohlepu in zmajevali z glavami zaradi pomanjkanja vrednot.

V Sloveniji se v zadnjem času hitro širi gibanje Zelemenjava. Ideja je izjemna. Ljudje se zberejo in med seboj zamenjujejo oziroma bolje rečeno si delijo domače pridelke, semena, recepte, izkušnje... Zelemenjava je dokaz, da ekonomija ni samo nakup in prodaja, kjer osrednjo vlogo igra cena, temveč da obstajajo še druge oblike dostopa do dobrin.

Papež Frančišek je v razgovoru za jezuitski mesečnik Civilta Cattolica dejal, da se zavzema za globljo teologijo žensk. Pravzaprav moramo biti natančni: ni rekel, da se zavzema, saj je dejal, da bi se bilo treba truditi za globljo teologijo žensk. Razloček je pomemben, saj je njegova izjava prazna kot vakuum. In kaj je teologija žensk?

Vsake dve leti se hendikepirani iz cele Evrope zberemo v Strasbourgu na t.i. Freedom drive pohodu, ki ga organizira Evropska mreža za neodvisno življenje - ENIL. Iz Slovenije smo bili letos številna delegacija, kar 22 nas je bilo; hendikepiranih in naših osebnih asistentov. Tudi letos ob deseti obletnici dogodka se nas je zbralo več kot 200 udeležencev, ki smo prepotovali velike razdalje, da bi demonstrirali za priznanje osnovnih človekovih pravic zapisanih v številnih EU dokumentih in nenazadnje tudi v Konvenciji ZN o pravicah invalidov. Poleg pohoda po ulicah Strasbourga s plakati in glasnim skandiranjem sloganov “Our lives, Our rights”, “Institutions are NOT Solutions”, “Rights, NOT Charity”, and “Nothing about us, Without us”, se tradicionalno odpravimo tudi v Evropski parlament, saj so vse naše zahteve namenjene oblikovalcem EU politike, torej tudi EU poslancem in poslankam. Pohod, ki smo ga opravili kljub hladnemu in deževnemu vremenu in slogani, ki jih neutrudno ponavljamo znova in znova, vse to, ves naš napor je kot kaže zaman, saj jih poslanke in poslanci EU parlamenta niti ne zaznajo izza strogo varovane EU palače. Še več, varnostniki so nas ustavili že pred dvoriščem, saj bi lahko zmotili mimohode dragih prestižnih avtomobilov EU birokratov. Nismo pričakovali veliko, a bilo je še slabše, kot na preteklih tovrstnih dogodkih. Sprva je bilo celo rečeno, da lahko v parlament vstopi zgolj 50 vozičkov, baje zaradi požarne varnosti, kasneje so to pripoved umaknili; kako neizviren razlog. In res, v parlamentu je bila zbrana cela žandarmerija, da bi nas pospremila do dvorane, kjer naj bi se srečali s poslanci. A glej ga zlomka, že na začetku se je izkazalo, da ponovno in že kot tolikokrat govorimo sami sebi, saj je bilo v sobi poslancev nič več kot 5 od skupaj 766. Nimajo časa, se opravičujejo, a prav sedaj je plenarna seja in tudi gospod Barroso je tukaj. S tem bi se morali zadovoljiti in požreti jezo ter grenkobo, ki jo občutimo ob takšnem ponižanju in ignoriranju? Iz naših ust so slišali nekaj krepkih in že so si pošiljali sms-e, da gre za urgenco. Ne boste verjeli na 10 min. so si podajali štafeto govorniškega odra tako, da je “postrešček” komaj printal kartice z njihovimi imeni.

NSi je precej nepomembna desna politična stranka v Sloveniji. Hoče biti pomembna. In njena predsednica, Ljudmila Novak, pravi, da je bilo dovolj jemanja zdravil. Torej se ne strinja s tem, kar je pred dnevi izjavil Lionel Barber. Gospa ne bi več zdravila, saj je prepričana, da zdravilo, ki ga goltajo Slovenci in Slovenke, ne pa tudi gospa, aspirin namreč, ne zadošča več za zdravljenje bolezni, saj je preblag in premalo močan. Po njenem mnenju je čas za radikalnejši korak, za skalpe in za operacijo. Poglejmo.

Glavni ekonomist agencije Standard & Poor's (S & P) Paul Sheard je pred kratkim objavil dober tekst z naslovom Repeat after me: Banks cannot and do not 'lend out' reserves, v katerem na razumljiv in zgoščen način ovrže mit o multiplikaciji kredita in razčiščuje nejasnosti glede tega, kaj ustvarjajo centralne banke, kaj posojajo banke in pomen kvantitativnega sproščanja (QE). Sam sem pred časom že pisal o tej temi, kjer sem navedel citate številnih centralnih bankirjev in ekonomistov (tudi z Banke za mednarodne poravnave) o vlogi centralnobančnih rezerv in ustvarjanju kredita v bankah. Sedaj se njim (ter regulatorjem, kot je npr. bivši šef FSA Adair Turner) pridružuje še glavni ekonomist S & P. Poglejmo si nekatera njegova ključna opažanja.