BAJKE:
V izmišljenem času v izmišljeni deželi obstajajo izmišljeni delovni običaji. Izmišljeni delavci delajo za izmišljene delodajalce 4, 5 ali 6 dni na teden. V enem tednu oddelajo 37,5 ur in imajo 2,5 ur odmora. V ostalem času so, kjer želijo biti, razen v službi, in počnejo, kar želijo, razen delajo za službo. Delodajalci jim lahko naložijo največ 2 naduri na dan, 8 na teden, 20 na mesec in 170 na leto – pa še to le takrat, kadar je izjemoma, nujno in nepredvideno povečan obseg dela ali ogrožena varnost ljudi in stvari.
Včeraj mi je šlo na jok. Prvi minister Cerar je namreč izjavil natanko tole: Kakovost življenja ni zgolj neko udobje, pač pa pomeni samouresničevanje skozi delo in skozi pomoč drugim. Za začetek posredujmo izrečeno: vsem nezaposlenim, vsem začasno zaposlenim, vsem zaposlenim za nepolni delovni čas, vsem zaposlenim, ki bodo že jutri tehnološki višek, vsem upokojencem, vsem mladim z diplomo v roki, ki pišejo prošnje, da bi mogli delati, vsem bolanim, hendikepiranim ljudem, vsem invalidom, vsem, ki so sicer zaposleni, a ne morejo napredovati, vsem, ki zaslužijo 500 evrov mesečno, Bavčarju, vsem drugim tajkunom in – samemu Cerarju. Zastavimo mu še tole vprašanje: Kako je videti v javnosti njegovo udobje, njegovo samouresničevanje skozi delo in njegova pomoč drugim ljudem? Saj nisem rekel, da vsega tega ni mogoče videti, zanima pa me, kako vidi, kar vidijo drugi.
Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.
Že leta in leta nam ponavljajo znamenito misel oziroma geslo, ki gre takole: misli globalno, deluj lokalno. To smo slišali že milijonkrat? Pa je to res tisto pravo. Poglejte samo, kako že desetletja delujejo korporacije: mislijo globalno, a tudi delujejo globalno. Od nas pa pričakujejo, da bomo delovali samo lokalno. Zato imamo takšen svet. Ukvarjamo se z lokalnimi problemi, globalne zadeve pa prepuščamo (zunanji) politiki in korporacijam. Delovati samo lokalno je sebično. Ukvarjamo se samo s svojimi vrtički, ne menimo pa se za resnične probleme sveta. Kaj pa če spremenimo to staro mantro in rečemo: misli globalno, deluj globalno.
Še vedno pogost predsodek gre nekako takole: Američani so plehek, celo neumen narod, ki stvari rad poenostavlja. Svoje neumnosti na veliko širijo po vsem svetu skozi globalizacijo, tudi globalizacijo svoje popularne kulture. Na ta način služijo denar, si svet podrejajo skozi »mehko« moč komercialne kulture, ter si ga delajo vse bolj sebi podobnega. Morda je to celo veljalo v preteklosti, a v zadnjih nekaj letih se je zaradi pospešene globalizacije komercialne filmske industrije zgodil zelo velik premik. Ker je denar tudi na tem področju sveta vladar, si v grobem poglejmo nekatere številke.
Skorajda ne mine dan, da ne bi prebrali, slišali in/ali videli zgodbe o tem, kako je za vse probleme sveta kriv kapitalizem ali njegova še bolj zla različica – neoliberalizem. Kapitalizem je kriv za revščino, neenakost, družbene krivice, uničeno okolje, podnebne spremembe in še marsikaj. Vendar ne mislimo razpravljati o tem, kaj je kapitalizem, temveč kdo je v njegovem ozadju oziroma kdo ga pooseblja.
Če hočeš vedeti, kaj se dogaja, moraš iti v gostilno. Tam izveš vse. To velja kot pribito, odkar obstajajo gostilne, in bo veljalo, ko Fejsbuka in Tviterja že zdavnaj ne bo več.
V prvi fazi bo poudarek na prerazporeditevi dobrin, vsak narod bo dal v skupni sklad na razpolago tisti del sredstev, ki jih ima v presežku. Svetovne dobrine si bomo delili prek prefinjene oblike blagovne menjave. (Medsebojna delitev dobrin. Mojster -, prek Benjamina Crema, februar 1982)
Tudi če obstajajo podnebne spremembe, bo v zadnji instanci zanje poskrbel Bog in naredil, da bo na Zemlji spet vse v redu. America is back. Tako razmišljanje je na žalost dober simptom konservativnosti današnjega sveta, v katerem potrebujemo novo vzgajanje želje.
Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.