Kadarkoli se približam vratom, na katerih je treba pokazati PCT potrdilo, me stisne. Zelo verjetno bom naletel na nekoga (z masko pod nosom ali brado), ki bo:

- šel mimo nadzornika ter z varne razdalje navrgel izgovor, zakaj prav on sme in mora;

- ga nahrulil, naj si najde pošteno delo in ne gnjavi poštenih ljudi;

- ga zmerjal, da je enak nemškim uradnikom, ki so skrbeli za prevoz Judov v koncentracijska taborišča;

- mu grozil s tožbo, visoko kaznijo ali zaporom;

ali kaj podobnega. Ker nimam šoloobveznih otrok, mi je vsaj prihranjen pogled na starše, ki se usajate na učitelje zaradi testiranja in mask, ter na vaše otroke, ki bi se – vsaj nekateri – zaradi vašega vedenja najraje ugreznili v središče Zemlje.

Po vzoru sovjetskih in jugoslovanskih petletk se je neopartija Konkretno vrgla na Zdravkovo trdo glavo v svojo prvo devetletko: do leta 2030 namerava avtohtono prebivalstvo Slovenije razploditi na 3 milijone glav. Je to možno ali je načrt ravno tako neuresničljiv kot za časa izvirnih večletk? In če je možno, kaj je treba postoriti, da bo tudi izpeljano?

Gledališko-radijsko-filmsko-televizijski ustvarjalci niso samo poklicna skupnost. So družina. Vanjo se rodiš, poročiš ali pa te posvoji. Diploma ustrezne akademije je posvojitveni papir. Nekateri se vanjo prigarajo, a ti so družinski člani ravno toliko kot dojilje in butlerji: lahko so zraven, a nikoli za isto mizo …

Bolj je proticepilstvo srhljivo, bolj je smešno. Če odmislimo njegovo smrtonosnost, je v teh turobnih časih neusahljiv vir zabave. Za ljubiteljske in poklicne družboslovce pa je tudi čudovita igračka – nova vera, ki jo lahko opazujemo med nastajanjem. Kot bi s časovnim strojem pristali v 'nikogaršnjem času' med vladavino Poncija Pilata (26-36 n. št.), ki naj bi jo s svojimi čire-čarami za vse večne čase zaznamoval nek polbog, in krožkom neusklajenih pisunov, ki se jim je o osupljivih dogodivščinah tega polbitja prvim zdelo vredno nekaj napisati (66-110 n. št.) …

Država nič ne šparaš,

na napačnih koncih zateguješ pas,

briga tebe za vse nas,

vedno nas razočaraš.

Pred mnogimi leti, v srednji šoli, sem bral Ukano Toneta Svetine. Zraven sem razmišljal, kako bi se v podobnih okoliščinah obnesli moji sošolci, znanci, prijatelji in sorodniki: kdo bi bil pogumen, kdo strahopeten, kdo bi molčal, kdo ovajal, kdo bi se žrtvoval, kdo bil klavec, kdo bi pomagal, kdo bi se okoriščal, kdo bi samo gledal. Seveda mi je bilo jasno, da se o marsikom motim – v dobrem ali slabem. A hkrati sem se boleče zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, zaradi kakršnih so na svetu vojne; da jih le ugoden splet okoliščin zadržuje pred izživljanjem nad mano ali kom drugim …

Opustitev dolžnega ravnanja je moralni, pravni, žal pa ne tudi politični koncept. Če oseba na določenem položaju – zdravnik, policist, uradnik itd. – ne stori nečesa, kar bi moral, je kazensko in moralno odgovoren. Poznamo kar nekaj primerov, ko so bili pacienti zavrnjeni ali prepozno sprejeti na zdravljenje; nastal je velik medijski vihar, pa tudi pravne in moralne posledice niso izostale. Podobno velja za številne druge poklice in funkcije – ne samo, da ne smejo ravnati v nasprotju z moralnimi in poklicnimi standardi, narobe je tudi če nečesa ne storijo, pa bi morali. Kajti takšno ne-ukrepanje lahko povzroči veliko, zelo veliko škode. Natanko to se je nedavno zgodilo z okoljem na podnebni konferenci v Glasgowu. Saj veste, kaj pravi Greta Thunberg, da o okolju govorijo svetovni voditelji: bla, bla, bla...

Moj osebni dan mrtvih nastopi malce pozneje. V času, ko poteka Ljubljanski filmski festival, se spominjam svojega nekajletnega brodenja po močvirju nastopaških umetnosti: študij na AGRFT, leto in pol Gledališko-lutkovne šole, ena lutkovna in dve dramski predstavi v poklicnih gledališčih ter nekaj lutkovnih delavnic. Nato sem po temeljitem premisleku prerezal vse niti, ki so me vezale na to čobodro, in zastavil svoje življenje na novo. In vsako leto napoči čas obračuna: Sem ravnal pravilno? Kaj bi bilo, če bi ostal? …

Sprotno dogajanje in neverjetni preobrati, ki se dogajajo na Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) nas kljub temu, da smo že vajeni vsega možnega, še vedno znova in znova presenetijo. Čudi nas predvsem dejstvo, kako se v tej državi ne uspe pretrgati nezakonitih ravnanj in zlorab nad sredstvi, ki so za mnoge uporabnike tako življenjskega pomena. Dejansko se v tej fundaciji pretaka preveč sredstev in vedno znova se vnamejo parcialni interesi in apetiti po oblasti nad tem »kontra-sistemom«. Na sistemsko korupcijo opozarjamo že več kot dve desetletji, a žal moramo ugotoviti, da so tudi na KPK in na Računskem sodišču očito dvignili roke nad jaro kačo zlorab, manipulacij in kraje namenskih javnih sredstev FIHO. Da o politiki in pristojnemu ministrstvu (MDDSZ), niti ne govorimo.