Politiki, vsepovsod in tudi v Sloveniji, bi morali pozorno analizirati nedavne nemire v Kazahstanu. Predvsem vzroke zanje. Prav tako bi bilo dobro, če bi poznali prave vzroke, ki so vodili v tako imenovano arabsko pomlad leta 2011. Čeprav so le-ti vselej kompleksni (korupcija; nezaposlenost, še zlasti mladih; politično zatiranje itd.), pa je bil eden izmed ključnih vzrokov za izbruh nemirov v arabskih državah hitra rast cen, še zlasti žitaric. Finančna kriza 2008; požari v Rusiji 2010, ki so uničili ogromno pridelka; hudo deževje v Kanadi, sušno vreme v Argentini in še druge težave so povzročili 32-odstotni dvig indeksa cen hrane samo v drugi polovici 2010. (Mimogrede, se vam pri ne zdi, da ima podnebna kriza lahko zelo konkretne ekonomske in družbene posledice.)
Rodil sem se kot darilo.
Leta 1922.
Za mladoporočenca.
A ne za katerakoli.
Za kraljevski par.
Ko sta Aleksander in Marija Karadžordževič tisto pomlad preživljala poročno potovanje v Dravski banovini, sem ju že čakal v sprejemnici Cafe Belveder na Bledu.
A vrnimo se k mojem rojstvu.
Menda obstajajo tri vrste umetnosti: zabavno domoljubna, raziskovalno kritična in vzvišeno okostenela; 'nizka', 'neodvisna' in 'prava'. 'Nizka' je doma v skoraj vsakem slovenskem domu. O 'pravi' se govori predvsem, kadar ustvari kaj nizkotnega, sicer pa živi vzporedno življenje v svojih dotrajanih stavbah, kamor občasno zaide ta ali oni meščan. 'Neodvisna' ne seže v skoraj noben slovenski dom. Da obstaja, izvemo ob pomembnejših razpisih, kadar ji ministrstvo za kulturo tenko nareže kruh …
Vaskov zadnji torpedo je pravkar naluknjal kopico neodvisnih barkač, ki se že vsa leta ali desetletja od splavitve komaj držijo na gladini. Murgelska javna občila – sicer neobčutljiva za upad nastopov in prihodkov zabavno domoljubnih glasbenikov – so jim nemudoma skočila v bran. Beremo in poslušamo lahko dolga zaklinjanja o pomembnosti neodvisne umetnosti – kot da lahko obilica naklonjenih besed zmanjša škodo ali Vaska prepriča, da bo naslednjič meril bolj površno … A kaj se zgodi, če se posvetimo vsebini teh čarobnih izrekov? Nas prepričajo?
Film Krožna cesta (Revolutionary Road) je zgodba o paru iz višjega srednjega razreda, ki živi značilno družinsko življenje v značilni soseski enodružinskih hiš v ZDA. Ameriške sanje, ameriški pekel … Če bi vzdržala še nekaj let, bi lahko skupaj z otroci nadaljevala v Lepoti po ameriško (American Beauty) istega režiserja, njuna vnukinja pa bi se podala na pot Rojenih morilcev (Natural Born Killers) … In kje se je vse skupaj začelo? Pri njunih revnih starših, ki so v divjih letih okoli obeh svetovnih vojn sanjali in dosanjali ameriške sanje. No, marsikdo jih je obšel ali preskočil. Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America) …
December je najhujši mesec v letu. H kiču nagnjeni družabni verniki sicer nad njim izkazujejo silno navdušenje; zdi se, da kar pristno. A zanje je to mesec garanja – nakupovanja, okraševanja, kuhanja in pečenja, pripravljanja in pospravljanja zabav – ter trpljenja – neprespanosti, pogostega mačka v glavi in tigra v prebavilih. Prav, če jih to osrečuje … Za zakrknjeno neverujoče introverte je december pekel. Vse to hlinjenje sreče ter samorazstavljene družine, prisilno uglašene in ljubeče … Že sredi sivega novembra sanjarimo o dnevu, ko bodo izzvenele zadnje zaloge petard in se bo začelo prečudovito januarsko mrtvilo – po možnosti vsaj za nekaj dni prekrito s snegom, ki bo udušil barve in zvoke ter pričaral blagodejni mir.
ALBERTO:
Človek,
človek sem jaz,
človek si ti,
človek je on,
ljudje smo mi.
Klic človeka v meni, tebi, njemu, njim je:
Dvigni se in deluj!
Smo res vsi razdeljeni,
v glavah razcepljeni,
razpeti, razdvojeni?
V obdobju zdajšnje vlade je bilo devet interpelacij. Prvo interpelacijo zoper ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška so v opoziciji vložili dobra dva meseca po imenovanju nove vlade, nato pa so sledile še interpelacije zoper sedem drugih ministrov. Med njimi sta bila kar dvakrat na zagovor v državni zbor poklicana ministrica za šolstvo Simona Kustec, ta je interpelacijo obakrat tudi prestala, in enako minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Če izvzamemo interpelacijo zoper ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec, ta je pred obravnavo odstopila, pa je bilo vseh osemsedem do zdaj obravnavanih interpelacij neuspešnih. Se pa ob tako velikem številu interpelacij lahko vprašamo, ali se opozicija zaveda, da si s tem dela škodo? V zgodovini Slovenije so bile uspešne le tri.
Kako izgleda srečanje, predavanje, sestanek ali zborovanje ljudi, ki si želijo korenitih družbenih sprememb? Najprej eden ali več govornikov pove, kaj je doma in v svetu narobe ter kako bi bilo prav. Nato prisotni podajo pripombe: isto povedo z drugimi besedami, se zapičijo v kakšno podrobnost in kaj malega dodajo. Slejkoprej nekdo izbruhne ogenj in žveplo v reči, ki s povedanim niso nujno povezane. Ko pride do drugega takega izbruha, srečanje izgubi naboj. Večina ljudi si zaželi oditi, nekateri to tudi storijo, in prireditelj oznani zaključek.
Troedini Oče, Sin in Duh je sedel na oblaku in se pogovarjal sam s sabo. Nobena tretjina ni bila zadovoljna. Vedno manj ljudi je verovalo vanj. Kdor je veroval, je to počel napol. Verniki pravil niso niti poznali, kaj šele upoštevali. Svečeniki so lahko grozili ali bili prijazni – nič ni pomagalo. Tudi sami niso bili nič boljši. Komaj kdo je vero še jemal resno. …