Lojze Podobnik

Pesnik in odgovorni urednik revije Rdeči Veter, ki jo izdaja KPDK Komunist.

Dan reformacije je velik praznik, ta dan praznujemo obletnico, ko se je slovenski narod prvič zapisal med razvijajoče visoko kulturne narode v Evropi; praznujemo dan rojstva prvič zapisane slovenske besede v slovensko knjigo; praznujemo identiteto naroda, ki ga označujejo slovenske besede: naš jezik, s svojim besedoslovjem, s katerim lahko za vedno ohranimo slovensko misel, gradimo lastno kulturo in izobražujemo lastni narod, v lastnem jeziku. Temu se moramo zahvaliti vsem našim reformatorjem, ki so se že v 16. stoletju tega zavedali, zavedali pa so se tudi, da je treba Cerkev ločiti od države, da se razlastijo cerkveni fevdalci in da mora takratna oligarhija ljudstvu priznati več pravic, ki bi zagotavljale človeku bolj dostojno življenje.

Jedro Društva SRP (SLOVENIJA RESNICA POŠTENOST): Ernest Breznikar, Jože Butara, Boris Pogačar, Janez Muhvič, Remzo Skenderović, Mitja Teropšič, Mirko Ognjenović, Rafko Križman, Darko Kastelic, Franc Medle, Ribič Jože so napisali in javno objavili protestno pismo z naslednjo vsebino:

To kar se je zgodilo z našo nekdanjo prvo ministrico, je velik madež za slovenski narod, za državo Slovenijo in za slovensko politično srenjo. To je odraz stanja v naši državi, v kateri se dogajajo nezakonita dejanja, ki imajo vse znake kaznivih dejanj: in kar je najhuje, da se vsa ta početja preganjajo po uradni dolžnosti. Vendar pa v naši lepi in skorumpirani deželici ni organa, ki bi pravočasno postopal v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Očitno je, da je naša demokratično izvoljena elita nad pravom, ki je za njih le nekakšen akt pravnih norm, ki ga lahko razumejo vsak po svoje. Narcisoidni advokati brskajo po pravnih aktih in v njih iščejo rešitve za storilce kaznivih dejanj, za obtožene in zapornike, ki se izmišljajo vse mogoče, da ne bi prestopili praga zapora. Nič niso pomembne odločbe in vsi ostali z zakonom določeni akti, ki jih spišejo in izdajo legitimni organi države. Pri vsem tem iskanju pravice je najbolj pomembno, da je veliko »cvenka« s pomočjo katerega se odvijajo pomembne zgodbe, ki imajo v ozadju načrtovane cilje in veliko vsebin, s katerimi se zavaja zbegano ljudstvo. Iz teh zgodb imajo največjo korist medijski mogotci.

Prvi del lokalnih volitev je za nami. Imamo že kar nekaj na novo izvoljenih županov in imamo še nekaj časa, da razumno izvolimo še ostale kandidate, ki se bodo borili v drugem krogu.

Zvonovi slovenski zvonijo,
da še nikdar tako,
zadnjo uro ptiču pojo.

Slovenci imamo zopet kost za glodanje. Na političnem obzorju in v slovenskih domovih se mrzlično politizira. Imamo skrivnostno in zamegljeno »pravljico« o spornem uspehu Alenke Bratušek, ki je začinjena s samoimenovanjem in butalskimi igricami vlade v odhodu. Veljaki političnih strank in eminentne osebnosti političnega zakulisja, kakor tudi mediji se na vse pretege trudijo v iskanju informacij, ki bi zasenčile dobro ime kandidatke za visok položaj v Bruslju.

Med lokalno gospodo, ki se gre politiko, se spet kujejo tajni načrti. Vodilni strankarski veljaki stiskajo glave in iščejo variante, kako zmagati, kako prelisičiti nasprotnike. Vsi ti gospodje se obnašajo kot CIA v malem, saj uporabljajo podobne metode, ki so največkrat na meji zakonitega. Z lažmi zavajajo posameznike in lokalno prebivalstvo. Iščejo se primerni strici, ki bodo iz ozadja zaključili zgodbo o novih ali še starih županih in seveda se bije tudi boj za občinske svetnike. Tisti, ki imajo podporo v kapitalu, so bolj agresivni, bolj arogantni in bolj nastopaški.

Imamo izvoljene poslance, stranke in verjetnega mandatarja, vse imamo, kar potrebuje naša nova vlada. Imamo programe, vizijo in možnost dogovarjanja in usklajevanja interesov. Potrebujemo le razum, strpnost in zavedanje, da izvoljeni niso samo zastopniki stranke, temveč so poslanci slovenskega naroda in da so predvsem dolžni in odgovorni volji ljudstva.

Zopet so na delu mešetarji, politiki brez morale in družbene zavesti, zopet imamo nekatere politike, ki brez dlake na jeziku zahtevajo svoj delež vladnega kolača. Tisti najbolj zahtevni so polni samega sebe in se imajo za nezamenljive. Prepričani so, da jim pripadajo mesta za določena ministrstva, ker imajo najboljši program za izhod iz krize, nekateri menijo, da jim pripada stolček evropskega komisarja, drugi pa se izmišljajo vse mogoče funkcije, a jih nikoli ne dorečejo, ker verjetno še sami ne vedo, kaj bi radi. Izvoljena elita pozablja, da so poslanci slovenskega naroda, pozabljajo kakšna je njihova naloga in komu so odgovorni.