Gregor Hrovatin

Pips v roki ali pajek na stropu? Zeliščni vrt ali angleška trava in tablete? Reka ali plovno smetišče? … Za edinega neiztrebljenega človečnjaka rodu homo so odgovori jasni.

Zahodnocivilizacijski okopi okoli nasilja se sesedajo in zidovi se krhajo. Uroki 'poglej stran', 'ugrizni se v jezik', 'delaj se, kot da ni nič', 'to se me ne tiče' in podobni počasi, a vztrajno izgubljajo moč. Prazno govorjenje 'potrpi, pa bo bolje', zveni vedno bolj prazno. Vsemogočnost vladarjev je tod že dolgo časa le snov za pravljice. Javna mučenja in usmrtitve so izključno vojni pojavi. Lov na čarovnice velja samo še za Rome in istospolne, pa še zanje manj kruto in skoraj nikoli tako pogubno kot nekoč. Spolno nasilje in pretepanje otrok vodita tudi sprevod zasebnega nasilja na smetišče zgodovine. Za njima hodijo nasilje v družini, vrstniško nasilje, nasilje na delovnem mestu … Le prijatelji se še strumno držijo za vrat …

Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?

Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.

Prosim?!!!

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

Nazadnjaško mišljenje ima lastnosti nindža bojevnikov: je nevidno, zmuzljivo, prilagodljivo in nevarno. Ko že misliš, da si ga stisnil v kot in se bo predalo, ti nasuje peska v oči in z lepljivimi čevlji spleže čez zid. Če ga skušaš dotolči, boš imel vedno več vohunov v svoji vojski. Če ga pustiš pri miru v upanju, da bo tudi ono tebe, te bo zadavilo v spanju. Nindže je znanost že obdelala; skrivnostno ni več skrivnostno. Čas je, da tudi nepojasnljivo postane pojasnjeno …

Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …

Pri izpadih mnogoštevilnih takšnih nad maloštevilnimi drugačnimi me zmeraj zbode v oči neverjeten čustveni naboj, s katerim izvajajo svoje besedne ali beseda-je-meso-postalne pogrome. Če se odločiš trpinčiti svoja ušesa s poslušanjem njihovih blodenj, ugotoviš prav to – da gre za blodnje brez repa in glave, za trditve brez osnove in – kar je najbolj presenetljivo – da ti nikakor ne uspe najti razumnega povoda za tako osebno živčkanje.

1.0 – Čustvena odtujenost od narave

Najprej je bila narava. Kot njen del smo se razvili ljudje in se še razvijamo. Naši predniki pa so se že zdavnaj odločili, da ljudje nismo del narave, ampak nekaj drugega, posebnega, edinstvenega.

Za posameznike do neke mere drži rek: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Za narode bi lahko veljal: »Povejte mi, kakšne šole imate, in povem vam, kakšni ste.« Naš izobraževalni ustroj bi lahko strnili v: »Dosti papirjev, malo muzike,« in to je tudi zgornje število besed, ki si jih zasluži. O angleškem lahko rečemo kakšno besedo več, a še zdaleč ne zato, ker bi si jih zaslužil, temveč zato, ker si jih zaslužijo njegove srhljive posledice …