Gregor Hrovatin

Da so profesorji v povprečju neumni, bi potrdila plebiscitarna večina brucev, večina študentov 2. letnikov in dosti njihovih starejših kolegov. Tudi bivši študentje ne rabimo dosti brskati po spominu, da potegnemo ven vsak svoj šopek skrajno zabitih primerkov. Seveda niso zabiti vsi in seveda so med njimi tudi brihtni ljudje, a takšnih večina sivih celic (bivših) študentov ne uspe nabrati za šopek.

Pred davnimi dvajsetimi leti je hudobni čarovnik Neoliberalizem pridivjal izza Kordiljerskih gorá¹ in svetovnih morjá nazaj v Združene države svojega rojstva². Kot se je bil naučil med vajeniškimi leti v tujini, je sedaj pustošil po domovini. Podal se je tudi nad čezmorsko domovino te domovine³ in nad vse bližnje dežele, ki jih je bil dotlej pustil pri miru⁴. (Opombe: 1 – Čile, 2 – ZDA, 3 – Velika Britanija, 4 – Evropa.)

Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih. Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Da se lahko nekemu dogajanju reče 'zabava', morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: gneča, glasna glasba (praviloma po izboru ene osebe), alkohol in noč. Če kateri umanjka, je zabava slaba. Če umanjkata dva ali več, sploh ni zabava.

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro. Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Do šestdesetih let 20. st. so zahodnemu svetu vladali vojaki. Od takrat dalje mu vladajo trgovci. Dotlej je bil najvišji človeški smoter postati mogočen vojščak, odtlej je postati mogočen trgovec. Prej so starši otrokom vtepali v glavo: »Dokaži se!« Zdaj jim vtepajo: »Prodaj se!«

Ko sem bil majhen, sem po zaslugi prednikov bral dobre slikanice in knjige, po zaslugi urednikov na štirih programih televizije (Ljubljana in Zagreb 1 in 2) pa gledal dobre filme in oddaje. »Ko bom velik, bom delal takšne reči!« sem sanjaril in se vpisal na AGRFT.

Na eni strani imamo 100-odstotne mačote, na drugi pa 100-odstotne bejbe. Večina nas je nekje vmes. Na sredi je meja med spoloma, ki jo pravila družbe določajo zelo ostro, čeprav jo življenjske izkušnje neprestano zanemarjajo. Na nikogaršnji zemlji naj bi se nahajali mehkužneži, istospolneži in možače. O njih je dosti povedanega v vicih, v resnem čtivu in v vsakdanjih pogovorih, a morda bi bilo treba pod drobnogled vzeti tudi dosti bolj družbeno sprejemljive skrajneže in skrajnice na spolni lestvici.

Največje deleže glasov so na dosedanjih volitvah praviloma požele neobstoječa stranka oz. lista, neobstoječ kandidat za predsednika republike in neobstoječ zakon o tej ali oni zadevi. Vedno več volilcev svoje (ne)glasove namenja izkazovanju nezaupanja v vladarje. Manj ljudje zaupajo svojim 'izbrancem', manj naklonjenosti jim (kljub temu) izbrani vladarji vračajo. Čeprav se ljudje zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, ravnajo kot otroci: mislijo, da se bodo težave rešile, če se bodo delali, da jih ni. Čeprav se zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, jih ne volijo, misleč: »Jaz bom pustil pri miru vas, vi pa pustite pri miru mene.« Vladarji jih seveda ne pustijo pri miru, ker jih niti ne morejo – vmešavanje v življenja ljudi je namreč njihovo delo. Ker se ljudje za njihovo delo vedno manj brigajo, ga opravljajo vedno bolj po svoje. Temeljno vprašanje vladanja v predstavniški vladavini ljudstva je danes vprašanje zaupanja – in to obojestranskega.

»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega). Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim). Po drugi poti ji je prišlo naproti načelo nasprotij (več o tem) in preden sem se zavedel, sem se spet znašel v dvojiškem dojemanju sveta, ki sem ga v mladih letih opustil, misleč, da je svet vendarle bolj zapleten. Ni.