Gregor Hrovatin

Filmarji, pisatelji, politiki in večina naših sodržavljanov nas kar naprej bombardirajo z zgodbami o dobrem in zlu, v katerih nastopajo lepi, dobri in krepostni domačini ter že po videzu prepoznavni grdi in zlobni tuji sovražniki. Slednjim se pripisujejo živalske lastnosti in poteze ter izvajanje zavrženih običajev. V takšnem svetu je reševanje težav enostavno: sovražnike je treba vse po vrsti iztrebiti ali vsaj onesposobiti, zapreti in pregnati, pa bo (spet) vse v redu. A takšen svet obstaja samo v domišljiji.

New age se je trdno usidral v našo kulturo. Zdaj s svojimi ovijalkami grabi tudi po najbolj korenitih kerlcih in dečvah, ki se na vse kriplje otepajo in vpijejo po preteklosti, ko nas je stiskalo in dušilo zgolj dobro staro krščanstvo. A neprestano spreminjanje tako rekoč vsega, ki nam že celotno kratko ali dolgo življenje spodmika tla pod nogami, je tudi za komaj-, ne- in protivernike preveč stresno, da ne bi hrepeneli po trdnosti in zanesljivosti, pa četudi lažni. 'Trajnostno sobivanje' je skupna molitev obeh skupin, neuresničljiva želja in občutek krivde, kajti razmere nam ne dopuščajo, da bi preživeli dan, ne da bi prispevali k spremembam in uničili več, kot lahko planet v istem času popravi in ustvari.

V času, ko je včerajšnje nezanimivo, lansko zastarelo, 10 let staro za v muzej in 100 let staro prazgodovina, je zakonodaja ena redkih stvari, ki se v svojem bistvu sploh ne spreminja. Če je svet prevozno sredstvo in zakonodaja njegov motor, je svet postal medplanetarna raketa, zakonodaja pa je še vedno parni stroj …

Tudi če ukinemo denarno-denarne posle in glavni motor njegovega kroženja spet postane prodaja izdelkov in storitev, ne rešimo glavne težave, ki jo povzroča denar. Še vedno bi bilo za večino ljudi delo edini vir denarja, denar pa edini vir preživetja, torej delo edini vir preživetja. Delo pa ni naravna danost; s časom in prostorom se izrazito spreminja. Kot takšno ne more zagotavljati ne srednje ne dolgoročne zanesljivosti. Umanjkanje dela oz. nezmožnost ali prenehanje zmožnosti zanj iz takšnih ali drugačnih razlogov bi ljudem še vedno ukinili vir preživetja.

V šoli mučijo nas s stópicami s čudnimi imeni,

z moško, žensko in tekočo rimo, da zaradi njih trpimo,

s komadi, ki jih je povozil čas, da človek kar popeni,

ko guliti se mora pesem in pomen, ki ga ne vidi – čisto mimo!

Glede nasilja v pravu velja načelo sorazmernosti. To pomeni, da npr. človeka, ki te je namerno sunil v ramo, ne smeš zaštihati. Pravzaprav mu ne smeš niti razbiti zob ali izpahniti rame. To je pravno nepismenim smrtnikom (torej skoraj vsem) morda čudno, vendar je nujno. Če to načelo ukinemo, bi se lahko nasilneži sklicevali, da so bili ali so se čutili izzvani, in bi morali biti oproščeni. Nemogoče je določiti mejo med subjektivno doživetim izzivanjem in neizzivanjem. Odziv na nasilje oz. obramba je torej opravičljiva, dokler ne presega ravni nasilnosti napada.

Vas zanima, zakaj nastavljam bombe? Vam bom povedal.

V tretjem svetu je turistova dolžnost, da se sprehodi skozi tržnico ter se navdušuje nad vonji, barvami, raznolikostjo in okusi – hrane. Nad čim drugim se skoraj ne more, kajti ob hrani ima na voljo le še kakšno grmadico suhe robe ter nekaj zaplat blaga in usnja.

Zadnje mesece na vseh koncih Slovenije mrzlično rastejo programi za izpeljavo Slovenije iz krize in kvazizakoniki idealnih družbenih ustrojev. Zanje je značilno, da jih – tako kot že obstoječe – pišejo amaterji.

Pisateljice so boljše v pripovedni književnosti (epiki), pisatelji pa v izpovedni (liriki). Pričakovali bi, da bo obratno, ker ženske lažje in raje izražajo svoja čustva, moški pa se podajajo v pustolovščine. Vendar prav iz tega razloga ni obratno …