Nekoč je bila umetnost in so bili umetniki. Nato je Duchamp v galerijo položil pisoar in to opredelil kot »Fontano«. Takšni pisoarji danes zavzemajo levji delež prostora v muzejih sodobne umetnosti. Zdaj je umetnost vse, kar naredi umetnik, umetnik pa je vsak, ki sam sebe označi za umetnika. To velja tako za ljubitelje kot za tiste, ki se s takšnim početjem preživljajo. Večina ljudi za to nima posluha.
Ondan se mi je bralo stripov, pa sem zavil v Pionirsko knjižnico (otroci, ki se danes izgubijo med njenimi policami, so res pionirji). V rokah sta mi med drugimi pristala Zepov Titeuf: Čudež življenja in Bučmanovi: To je torej ljubezen Iztoka Sitarja. Oba sta stripa o mulariji na pragu pubertete, a ne bi mogla biti bolj različna.
Kralja Ojdipa je preganjala zla usoda, nas pa preganja kralj Ojdip. Izvirno predstavo – eno in edino – je videlo nekaj tisoč svobodnih Atencev (morda tudi kakšna Atenka). Morala je pustiti vtis, kajti v naslednjih 2450 letih se je o Ojdipu zvrstilo nešteto knjig in člankov, predavanj, uprizoritev … ki jim še vedno ni konca. Odkar si ga je za potrebe svojih seksualnih blodenj izposodil Sigmund Freud, pa bi se ubožec prav gotovo obračal v grobu, če bi ga imel. Na srečo Romana Vodeba Ojdip ni obstajal, sicer bi bil ob njegovih izjavah prisiljen vstati od mrtvih in mu kot sodoben zombi pregrizniti vrat.
Fašizem ima mnogo različic, a vse so fašizem – to je bistvo odličnega spisa Umberta Eca z naslovom Prafašizem. Nekateri fašizmi so bolj načrtni in dosledni, npr. nacizem, drugi se obračajo po vetru – npr. ta, s katerim se pravkar ubadamo. Nekateri so bolj morilski, npr. fašizem rdečih kmerov, drugi pa ubijajo dušo, npr. kapitalizem.
Hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah so pomije. Kakovost sestavin je premo sorazmerna s ceno, ki jo postavi ponudnik. Javna kuhinja je dolžna izbrati ponudnika, ki postavi najnižjo ceno. Poceni gostilna se trudi najti še cenejšega … Vrtci, šole, domovi, zavetišča, bolnišnice in obrati, ki hranijo uslužbence – torej tisti, ki bi morali ljudem zagotoviti najboljšo možno hrano –, marsikoga zastrupljajo s slabšo košto, kot jo jé doma.
Vlada nam s tem, da noče odstopiti in še naprej zganja svoj avtohtoni mađarsko-slovenski fašizem, pravzaprav dela uslugo. Najprej smo bili jezni – eni zaradi korupcije, drugi zaradi gerontokavsta, tretji zaradi omrežja 5G, četrti zaradi … – in smo šli na ulice. In smo kolesarili, nosili transparente, risali s kredo, mahali z zastavami, govorili … In dosegli nič … Če petek za petkom kolesariš v krogu in so spremembe le na slabše, pa začneš razmišljati. V brezizhodnem položaju je razmišljanje hitro in osredotočeno na bistvo …
Zdaj vem, kaj me tako strašno moti pri narodnozabavni glasbi. Svet, ki ga slika, je enak svetu, kakršnega nam prodaja fašizem. Vrednote, ki jih opeva, so vrednote, ki jih skuša ljudem vsiliti tudi fašizem.
Še fašisti niso več, kar so bili nekoč. Res so se tudi nekoč znašali nad neoboroženimi in nenevarnimi ženskami, starci, otroki in nefašističnimi moškimi. So se pa tudi spopadali z oboroženimi. Res so imeli praviloma boljše orožje, ampak metek je metek. Železnega križca nisi dobil tako, da si nadrejenemu častniku pobiral milo …
1. Vsa živa bitja smo enakovredna. Živali ne jemo, razen če je to nujno.
2. Vsako živo bitje ima pravico bivati v svojem naravnem življenjskem okolju na naraven način.
3. Domače živali in kulturne rastline imajo pravico do prilagoditev tega okolja.
4. Ni monokultur. Domače živali in kulturne rastline tvorijo pestre ekosisteme.
5. Moramo jih oskrbovati. Lahko se z njimi družimo, jih lovimo (če je nujno), sadimo in nabiramo. Poskusov ni.
6. V okolja za prosto živeče živali in rastline se ne vmešavamo.
7. Ljudje se smemo gibati po poteh, ne pa posegati v naravna okolja.
7. Meje med okolji so naravne. Ograje so okoli območij za ljudi.
8. Ljudje nismo gospodarji narave.
9. Ljudje imamo pravico bivati v svojem naravnem okolju.
10. Ljudje ne povzročamo nepotrebne stiske pri drugih živih bitjih.
1. Cena je vrednost vloženega dela. Ni prihodkov iz premoženja.
2. Prihodka sta univerzalni temeljni dohodek in plačilo za delo.
3. Osnovna urna postavka je za vse enaka. Dodatki so enotni in predpisani.
4. Delovni čas je preostanek časa, ko človek polno odživi zasebno življenje.
5. Vsi vpleteni odločajo, kaj narediti. Sproti določajo in razrešujejo izvajalce.
6. Sodelavci so enakovredni. Vodje so skrbniki delovnih postopkov in odnosov.
7. Zagotavljamo kakovost, trajnost in naravnost izdelkov in storitev.
8. Zagotavljamo si samozadostnost.
9. Zagotavljamo si zdravo življenjsko okolje.
10. Zagotavljamo si zadovoljitev potreb in razvoj potencialov.