Gregor Hrovatin

Komunizem ni propadel zaradi neučinkovitosti ali krvoločnosti. Komunizem je propadel, ker se ni povezal z vero.

Zakaj se v skupščinah govori in 'razpravlja', če je pomembno samo glasovanje? A ni škoda časa? Morda je bilo smiselno nekoč, ko so se veljaki zbrali, da bi drug drugega dejansko poslušali in družno izbrali najboljše rešitve. Morda je bilo smiselno, ko ni bilo strank, v katerih bi se že vnaprej odločili, katere rešitve so najboljše. Zdaj tako rekoč ni skupščine, v kateri bi bila govorjenje in glasovanje kakorkoli povezana.

Na kolesarskih potepih pogosto naletim na pse. Če so v boksu ali na verigi, lajajo, kot da od besa in živčnosti ne bodo požrli samo mene, ampak tudi svoj glas. Če so za ograjo, skačejo nanjo, lajajo in tekajo. Če so na odprtem dvorišču in se namenijo proti meni, se ustavim, da me povohajo, in grem dalje. Če so na potepu, jih ne zanimam. Bolj je pes svoboden, manj je napadalen …

Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao

Predšolski otroci živijo povsem mimo običajnih družbenih delitev na domačine in tujce, bogate in revne, izobražene in neuke. Vseeno jim je za barvo kože in tudi vrstnikovo neznanje jezika jih ne moti. So pa povsem vraščeni v svoje spolne vloge: izbirajo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu, se raje družijo z otroki svojega spola in se nasploh vedejo ustrezno spolu. Na stiske se pogosto in pretirano odzovejo z 'dovoljenimi' čustvi, 'nedovoljena' pa potlačijo. Vse to kljub temu, da nimajo pojma, čemu spola služita. So se takšni rodili? Ne, tako smo jih vzgojili.

DIJAKINJA: Danes pa nisi razpoložena.

DIVA: Če ti iskreno povem, razmišljam, ali je prav, da te pripravljam na sprejemne.

DIJAKINJA: A zaradi zgodb o zlorabah?

DIVA: Ja.

DIJAKINJA: Je tako hudo?

DIVA: Sploh si ne predstavljaš!

DIJAKINJA: Pa mi povej!

»V uvodu povejte bistvo, v jedru ga razvlecite, v zaključku ponovite!« Tako se učimo pisati. »Dolžina naj bo toliko in toliko strani!« Daljše je, bolj si priden in višjo oceno dobiš.