Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.
Usodi je treba vedno kljubovati, da jo lahko spremenimo in ustvarjamo nove možnosti in nove svetove. Le tako se porodi nekaj novega, do takrat neznanega in nepredstavljivega. Težko se je sprijazniti z realnostjo, v kateri se zdi, da so se razblinile vse iluzije, ki so te do takrat poganjale in ti dajale moč in voljo, da se ženeš za cilji. Vse tvoje delo se ti naenkrat zazdi brez pravega pomena in smisla, kot nekakšen prazen tek na dolge proge brez oprijemljivega učinka, kaj šele realnega uspeha. V svojem relativno kratkem, a zelo pestrem življenju sem doživela že veliko porazov ali pa brezizhodnih situacij, tudi usodnih razpotij ni manjkalo. Velikokrat sem se soočala s tem, da sem prišla do roba ali mogoče celo na konec življenjske poti, kjer sem se na nek način že poslavljala. Vedno je bilo tudi nekaj obžalovanj do tega kaj sem si zadala še narediti in prav na tem robu prepada in propada je ostal milimeter, kamenček ali celo biljka, na katero sem se oprla z vso silo mojih moči, skupaj s fizičnim naporom ter s silo uma preusmerila tok usode v kontra smer oziroma neko novo pot ali kreacijo. Res je potrebna velika koncentracija, velik napor, nenazadnje tudi trpljenje in misel, da je zgolj še poraz, da ni več upanja in da se bo potrebno sprijazniti ter vdati - usodi namreč.
Nekaj pa se je vendarle premaknilo, lahko z veseljem naznanimo, saj je svoj udoben, dobro plačan in varno obložen direktorski stolček znotraj FIHO definitivno izgubil vseprisotni[1] Štefan Kušar. Proti vsem pričakovanjem njegovih trdnih podpornikov in zagovornikov, nekaterih svetnikov FIHO iz vrst nsio[2], ni bil izglasovan; povedano drugače, je mastno in debelo izgubil. Več kot tri mesece prevar v obliki lažnih obljub drugim svetnikom (iz vrst humanitarnih organizacij), ustrahovanjih in poskusih podkupovanja, se je tako izjalovilo v prazen nič.
Na njegovem mestu ga je kot feniks iz pepela zamenjal predsednik Sveta FIHO iz prejšnjega mandata Gregor Kobal, v tej funkciji je zgolj v letu 2013 iz sejnin in nadzorov 9.092,47 + 4.358.14 = skupaj prejel 13.450,61 eur. Ne tako slabo honoriran glede na svojo deklarativno karitativno vlogo[3], do nedavnega zvesti služabnik Štefana Kušarja in Borisa Šuštaršiča. Vsaj tako je bilo videti prav do konca njegovega prejšnjega mandata, dvomimo, da bi mu grozili s pištolo ali ga kako drugače prisljevali, da bi izvajal nečedne stvari, ki jih je. A kdor nima sam presoje in stališč, kaj šele poguma in odločnosti bo vedno imel dovolj izgovorov, da nekaj ne stori kar bi na svoji funkciji iz dolžnosti lahko in moral. Gregor Kobal obljublja novo dobo in nove čase ter seveda veliko sprememb na bolje, in kako mu ne bi dopustili možnosti, da se v resnici izkaže, saj prihaja iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote?
Predsednik Republike, ki si zasluži svojega imena in z njim povezane časti,
mora posedovati čvrste in jasne etične vrednote ter ne biti brez vesti,
le tako bo lahko ohranil potrebno samokritičnost do tistega kar naredi,
kar ljudstvu sporoči, ter kar in zakaj pred njimi zamolči.
To mu daje tisto potrebno neomajno držo državnika velikega formata,
ki je ljudstvu lahko garancija, da jih v vihri toča ne bo pobila,
da je tam pri njemu čvrsti pristan, ki jih bo vzel v bran.
A kaj, ko mi te sreče nismo imeli, da bi takšnega predsednika dobili,
ujeli smo nekakšnega pajaca-nastopača, odlično podkovanega nakladača,
ki babice z videzom očara, s sladoledom in piškotki otroke prisvoji,
mlade z instagrama snubi, vsaj tako se mu zdi.
Kam to pelje, kam to gre; v maloro, vidi se.
V vsakem poklicu se pred objektivi takoj znajde in vživi,
le pri predsedovanju se mu zatika in polzi.
Spretno supa na političnih brzicah, da bi le bil všečen vsem,
a prav v tem je največji njegov problem.
Prav gotovo je svojevrstni politikantski maratonec,
a državljanom je dodobra zavrel te mineštre lonec.
Konstitutivna seja FIHO je potekala že 26.6.2017 in se je pričela s pravo vsebinsko bombo, a je vse do danes neposvečenim, sploh pa javnosti ostala povsem zamolčana. Spomnimo; Svet FIHO je sestavljen iz treh predstavnikov Vlade in sicer, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za finance in Ministrstva za zdravje, 10 je predstavnikov humanitarnih organizacij, 10 pa predstavnikov invalidskih organizacij; pri čemer je 8 predstavnikov NSIOS, tako imenovanega (neformalnega združenja) nacionalnega sveta invalidskih organizacij in 2 predstavnika drugih invalidskih organizacij. Državni zbor RS je potrdil predlagane kandidate za svetnike FIHO in jim s tem podelil legitimnost, s tem pa tudi dolžnost in pravico za odgovorno delovanje.
Že celih deset let je minilo odkar sem se podala v boj za predsednico republike; kar dolgo nazaj, a hkrati so spomini še živi kot bi bilo nedavno. »Povabilo na ples«, kot sem poimenovala moj vstop na politični parket, je bilo s strani stranke Akacija (Marko Brecelj) tako noro, bizarno, nepričakovano in odštekano, da se mu seveda nikakor nisem mogla upreti. Prevelik izziv in prav zato, ravno pravšnji zame, da me katapultira v še neznano izkušnjo.
Zakaj ne, tole je en takšen kosmat komad,
da ko ga čuješ te prime srat,
reagiraš in se osvobodiš,
vsega kar v sebi nosiš, tiščiš. (how bizar, how bizar)
Življenje že tako preresno je,
norčevanje dobro dene za dušo in srce.
Prav nič angažirano, prav nič avantgardno,
preprosto bizarno. (how bizar, how bizar)
Slovesnost ob odkritju “spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami” je bila na srečo kratka in jedrnata. Če govorimo že o žrtvah vseh vojn, je za moj okus precej neokusno, da se takšen dogodek obeležuje prav z vojsko, ki v zrak spušča salve, čeprav simbolno v čast mrtvim, hkrati pa je natanko to orožje pobijalo in morilo “naše” žrtve. Nenazadnje smo del NATO kluba, ki nas prostovoljno prisiljuje in zavezuje, da se vse bolj oborožujemo; toda s tem, vedno aktualnim vprašanjem, si naš predsednik republike, ki je navsezadnje tudi poveljnik Slovenske vojske, ne beli glave.
Pahorjev govor bi lahko povzeli s pesmijo Elde Viler: “Besede, besede, besede (priredba italijanske popevke Parloe, Parole)! A saj smo pri njemu tega že vajeni in ne pričakujemo ničesar več, dasiravno mu verjamemo, da dejansko “na momente” tudi sam iskreno verjame, v kar nas želi prepričati; da smo s tem spomenikom končno postali zrela nacija. Kaj hudiča naj bi to pomenilo in kateri so ti kriteriji, ki ločijo zrelo nacijo od nezrele!?
V pričakovanju izida arbitražnega sporazuma se te dni sprašujemo, kaj bo po tej odločitvi haaškega sodišča karkoli v praksi drugače? Verjetno se bomo zopet začeli loviti kot mačke in miši znotraj Piranskega zaliva ter drug drugemu parali živce, saj so Hrvati že zdavnaj napovedali, da sporazuma ne bodo spoštovali. Torej bodo najverjetneje izzivali in preizkušali našo toleranco.
Svojo priložnost, da bi v ključnem trenutku izrabili dano prednost, ki smo jo imeli pred Hrvati, ko le-ti še niso bili člani EU, smo zapravili. Takrat je bil še čas, da bi zapisali vse zahtevane ozemeljske pogoje, od katerih ne odstopamo in šele, ko bi to bilo podpisano, bi sprostili vse pridržke za njihov vstop v EU. S tem, ko je Pahor samoinicijativno prevzel reševanje te problematike nase, v upanju, da se ovekoveči kot veliki rešitelj in pravi državnik, se je zapletel v labirint, ki mu ni bil kos – skupaj s Kosorjevo. Slepo je zaupal Hrvatom in njihovim lepim besedam ter verjel, da je Kosorjevo očaral in začaral s svojimi »šarmatnimi« modrimi očmi. Ko nam je končno uspelo zadevo pripeljati pred sodišče, smo se nemudoma ponovno začeli trkati po prsih, kot da smo zmagali. Ali nas bo sploh kdaj kaj izučilo?
Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...
Ponovno se nam obeta mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, ki bo potekala 15. in 16. maja na Brdu pri Kranju. Tokrat jo bo organizirala Skupnost organizacij za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji (na kratko SOUS). Predsednica skupščine SOUS je dr. Valerija Bužan, ki je direktorica in zaposlena v CUDV Dolfke Boštjančič, Draga, Ig, eni največjih institucij v državi, poleg tega pa je tudi predsednica skupščine Socialne zbornice Slovenije. Zdi se, da se je ta tema v Sloveniji že uveljavila kot nekakšen tradicionalni dogodek, a kaj ko dlje od »strokovnega« govorjenja ne pridemo. Lahko se vprašamo, kaj pravzaprav bomo letos ponovno, znova in še enkrat govorili oz. poslušali? Zdi se namreč, da je konferenca zgolj še en obupan in obupen poskus, da bi naredili dober vtis na Evropsko komisijo.