Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo o nenadno in nedavno preminulem največjem slovenskem Invalidu Borisu Šuštaršiču. Ne bom trdila, da me je novica razžalostila, ravno obratno, kar cel teden sem pila na svoje zdravje; zakaj pa ne?

Prav gotovo bo to dejstvo še imelo viden in občuten vpliv tudi na slovensko invalidsko in invalidno realnost v katero nas prisiljujejo živeti, čeprav si jo že dolgo let vztrajno prizadevamo spremeniti. Zagotovo vemo, da so si mnogi njegovi največji ritolizniki iz koristoljublja naposled le oddahnili, prav tako mnogi med njimi pa že urno stegujejo svoje grabežljive kremplje, da si prilastijo kanček njegove oblasti, moči ter vpliva. A kar tako nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko.

Vstanite v suženjstvo zakleti Invalidi, prekleti!
Vstanite in postavite se že enkrat na noge, uprite se!
Zakaj pa ne?
Vas je strah, ne zmorete, ne znate, se vam ne da?
Da to ni mogoče ne drži,
ja, ja, ja, to je možno, to se da.

So pa res težavni, dolgotrajni in boleči ti prepdporodni popadki za sestavo t.i. manjšinske vlade. Praktično so se pokurile že vse možnosti in kombinacije, si sploh nisem predstavljala, da jih je toliko sploh možnih, pa o prihodnji vladi oz. njenim dejanski možnim vsebinskm poudarkom, ne vemo praktično še nič. Otrok tega spočetja, če se izrazimo bolj v metaforičnem smislu, bo že ob porodu imel popkovino okrog vratu, kar pomeni, da mu bo primanjkovalo kisika, bo cianotičen in pomodrel. Tako stanje seveda ne more trajati dolgo in vodi v hitro smrt ali v bolj optimističem primeru poškodbo možganov.

V razmislek politikom in še bolj analitikom, komentatorjem ter novinarjem, ki neuspešno iščejo razloge, da bi pojasnili zakaj nas je Bruselj tako poniževalno pustil na cedilu, ko je bilo potrebno stopiti na stran spoštovanja prava EU, spoštovanja arbitražnega sporazuma. Vsi odgovori na s tem povezana vprašanja so takorekoč pred našimi očmi in nosovi! Posnetek na katerem dajeta izjavi za javnost generalni sekretar NATO in Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je več kot zgovoren, 14.7.2018.

Čudim se sama sebi, da sem tako brezbrižna in hladnokrvna do vsega na videz razburljivega političnega dogajanja na slovenski sceni. Praviloma bi to zame moralo biti najbolj strastno in razburljivo obdobje, čas pričakovanja ali upanja na politične spremembe; a kaj, ko je vse tako pritlehno in prozorno, nizkotno in žaljivo, poniževalno do inteligence državljank in državljanov. Sama se niti približno od nobene stranke nisem počutila interpelirano, a ostala trdno prepričana, da tokrat že ne bom glasovala po principu manjšega zla. Spraševala sem se za katere namišljene idiote uprizarjajo to tragikomedijo, ki vodi v jezo in brezup?

Že v času kampanje sem s težavo in velikim odporom sledila nebulozam, očitnim lažem ter nakladancijam političnih strank, ki so se še prejšnji dan med seboj »zravsale« za kar se je »uradno« razpustila vladajoča koalicija. Drugi dan, pa so ti isti veljaki (bedaki) pred kamerami obljubljali povsem nove in drugačne čase. Židan, ki je predstavljal svojo SD kot nekakšen prenovljen politični fenomen, za pravičnost in enakost, s popolno amnezijo na številne afere, naveze in zveze, ki sežejo do polpretekle zgodovine komunističnega režima, z vsemi pripadajočimi načini obračunavanja in diskreditacije (drugače) mislečih.

Hm, zelo podobno kar se te dni očita SDS in predvsem Janezu Janši kot ključni razlog, da se ga a priori bojkotira-ignorira, ali se motim? Še ljudi z demenco in alzhaimerjevo diagnozo ne bi mogli prepričati, da mislijo ali govorijo resno. Nizka volilna udeležba je s tega vidika zlahka razumljiva. Nenazadnje je DeSus, upajmo tudi (do)končno, izgubil svojo volilno bazo, iz katere se je že leta posebno Karel Erjavec dobesedno delal norca. Starejše in bolne bo zelo verjetno tudi Alenka Bratušek pripeljala dehidrirane in shirane do svojega spokojnega »britofa« (v kolikor so si ga sploh uspeli »našparati«); Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč še zelo dolgo ne bo ugledal luč sveta. Miro Cerar pa si je, po mojem skromnem mnenju, uspel dokončno diskreditirati dolga leta grajeno pravniško kariero, saj se je v vlogi premiera izkazal nič več »kot za pokvarjeno kremšnito«; zdi se kar mamljiva, a ko jo poješ, so posledice za prebavo...

Ko sem takole sama pri sebi premišljevala, kaj hujšega bi se nam lahko še zgodilo, kar že v tem mandatu nismo doživeli, preživeli ter bili prisiljeni požreti, v primeru, da naš novi premier postane relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ob tem, ko mnogi samoproglašeni intelektualci in vidni posamezniki strašijo in svarijo pred to grožnjo, je edino kar mi pade na misel, da v Cerarjeve »tehnične ovire« alias ograje, Janša napelje električni tok.

Res ne razumem razsvetljenske logike, ki na vsak način želi in hoče izsiliti levosredinsko vlado, po vsej sili in za kakršnokoli ceno? Samo miselni eksperiment z vsemi deklariranimi levosredinskimi strankami, pa k temu prištejemo še Šarca (nisem še uspela vstopiti v njegovo logiko razmišljanja, a nikakor mi ne deluje kot levičar), pa s(t)lačimo še Mateja Tonina; saj ni mogoče in ni možno, če si vsaj malo še pri zdravi pameti.

Verjetno mislite, da sem svoj glas na letošnjih parlamentarnih volitvah oddala za Levico? Ne, tokrat ne, saj sem jim že prvič oddala bolj v smislu priložnosti kot pa prepričanja, a so v svojih dejanjih pokazali, da so prav tisto, kar sem upala, da niso; glasovali so proti Zakonu o osebni asistenci. Tudi sama še vedno prebiram Marksa, kajpak vedno aktualnega, a zgolj načelna stališča proti zlobnemu kapitalu, brez alternativne politike in zgolj spomina na rdeče zvezde, so zame daleč premalo. Po duši ostati in obstati mlada partizanka, je v teh krajih in ve teh časih, res pravi boj za obstoj.

Kdorkoli bo že sestavil vlado pa si res želim videti Zmaga Jelinčiča kot ministra za kulturo. To bi pa bil izziv in prevetritev sedanje zatohlosti.

Že v mesecih lahko štejemo od kar smo se nazadnje posvetili zimzeleni temi našega raziskovanja in pisanja; dogajanju znotraj Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij FIHO ter politiki v širšem smislu, ki se okoli parcijalnih interesnih skupin humanitarnih in invalidskih organizacij, tako ali drugače napaja.

Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

Včeraj smo naročniki Dela lahko v sobotni izdaji zagledali reklamo za NLB, ali bolje cel plakat potiskan iz obeh strani na kakovostnem povoskanem papirju. Na eni strani le tega z velikim napisom »Za svoje premoženje izberite najboljše« 15 let privatno bančništvo.

Na drugi strani pa fotografijo izbranih predstavnikov obeh spolov. Ni jasno ali so na plakatu fotografirani uslužbenci NLB, ki izvajajo reklamirano storitev ali so najeti statisti s katerimi naj bi se mi (tisti, ki nas snubijo) identificirali kot z resnimi poslovnimi in uspešnimi subjekti. Tako skrbno izbranih, »poštirkanih«, urejenih in uglajenih, da bi mi kot potencialni varčevalki na NLB moralo vzbuditi željo, da takoj v ponedeljek stečem na banko, odprem račun in se podam, v novo neznano in drzno avanturo z NLB - privatno bančištvo.

Res me zanima koliko je bilo plačano za objavo takšne reklame vodilnemu časopisu in kakšen je namen le-te? Seveda pa tega ne bomo nikoli izvedeli, saj je to vendarle poslovna skrivnost. Ali je morda to že nekakšna napoved v obliki »podkupnine«, da se bo na široko in debelo pisalo o pomenu NLB kot nacionalni interes?

Lepo vas prosim, v meni je takšna reklama najprej vzbudila jezo ter ogorčenost nad neverjetno predrznostjo še vedno državne banke. Kot bi se iz vseh nas državljank in državljanov, davkoplačevalcev, dobesedno delali norce.

Če bi slučajno imela dejansko tak nevzdržen vzgib, bi bilo bolje, da se pred obiskom katere od poslovalnic NLB, oglasim prej na Psihiatrični bolnišnici Polje za resno mnenje glede moje sposobnosti presoje in ocene tveganja.

Koga ta plakat sploh nagovarja in kaj se z njim želi doseči? Ravno v času in kraju, ki ga živimo, po tedenskih škandaloznih objavah, kaj se je tam dogajalo in kaj se še vedno brezskrbno dogaja. Ko je jasno, da nihče ne bo nič odgovarjal, pa se še kar naprej okoli »naše« banke politične točke, moč in prestiž.

Iskrene čestitke novinarki Lidiji Hren in njeni raziskovalni ekipi. A kaj, ko je taka oddaja predvajana vsaj pet let prepozno. No, verjetno pred petimi leti takšen dokumentarec ne bi nikoli ugledal luč sveta na RTV Sovenija. Ponovno, pa jo kot že tolikokrat, najverjetneje pristojni, odgovorni in dolžni organi ukrepanja, ne bodo vzeli za temelj, npr. kot dodatno dokazno breme, svojega dolžnega profesionalnega ter odločnega dela ali obravnave. Bolje je valiti odgovornost za stagnacijo, počasnost, neadvekatnost zakonodaje in postopkov ukrepaja, iz ene veje oblasti na drugo, pa potem na tretjo in tako čas mineva ter nihče nič ne ukrepa. To je res odlična taktika za kritje banksterjev, ki v miru harajo dalje in še naprej. V Sloveniji sprenevedanje kraljuje in zmaguje na veliko. Praksa pa govori o tem, da se to vsem vpletenim splača ter bogato obrestuje.

Že pred dobrimi štirimi leti sem se po dolgem času navdušila nad politično idejo, ki se mi je zdela sveža, inovativna, drugačna in predvsem odmik od tradicionalnih političnih strank, njihovega načina razmišljanja in delovanja, predvsem pa sklepanja gnilih kompromisov na račun etike in zvestosti volilnemu telesu, državljankam in državljanom. Ideje in načrte ter številne aktivistične proteste Gibanja 5 zvezd sem spremljala predvsem preko bloga Beppe Grilla. Ponosna lahko povem, da sem kot ena prvih novinark v Sloveniji z njim posnela kratek intervju, ki je bil kmalu objavljen tudi na RAI. Z YouTube so sneli moj posnetek in to je bila tudi edina priložnost, ko smo na Italiji lahko videli slovenske podnapise. Pred več kot letom dni se je kot napovedano umaknil iz neposredne politične scene in prepustil Gibanje v roke mlajši generaciji.