Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.
Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.
Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi
Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.
Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017
V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)
Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)
Zakaj ne, tole je en takšen kosmat komad,
da ko ga čuješ te prime srat,
reagiraš in se osvobodiš,
vsega kar v sebi nosiš, tiščiš. (how bizar, how bizar)
Življenje že tako preresno je,
norčevanje dobro dene za dušo in srce.
Prav nič angažirano, prav nič avantgardno,
preprosto bizarno. (how bizar, how bizar)
Slovenijo oglašujejo po svetu kot zdravo, aktivno in zeleno deželo. Zdi se, da vsakdo razume, kaj je zdrava dežela; ali pa aktivna, če že zelene barve gozdov ni tako težko zgrešiti, ker jih imamo pač veliko. Za oglaševanje gotovo porabijo veliko denarja, saj je medijski prostor drag, kot pravijo poznavalci; porabljajo ga, da bi ljudje razumeli nerazumljivo in nesmiselno metaforo o aktivni in zdravi deželi, saj so aktivni in zdravi lahko ljudje, ne more pa biti tak pojem, kot je dežela ali država. Ekološke katastrofe se v njej sicer dogajajo zadnje čase skoraj enkrat tedensko, toda danes je modno vsaj enkrat na tri stavke uporabiti besede, kot so: zeleno, aktivno, zdravo. Na rabi takih besed je nekaj magičnega – kot da bo dovolj pogosta raba ustvarila to, na kar se domnevno nanaša.
Dunkirk je eden najbolj nenavadnih velikih studijskih filmov kar jih je možno videti. Ne le nenavaden vojni film, ampak nenavaden film nasploh. Režiser in scenarist Christoper Nolan v njem opusti kar nekaj filmskih stalnic in dogajanje vsebinsko zooža do te mere, da se nam na koncu vse skupaj zdi kot nekaj povsem novega iz sicer že uveljavljenega žanra vojnega filma.
Ko gre za človeka in skalo, je menda vse jasno. Energije in avre in vse te čudne reči delajo golaž iz nečesa, kar je v osnovi strogo ločeno. Vsak kerlc, ki je pripravljen nekomu razbiti gobec, ker ga je pogledal, ve, kje se sam konča, oni z gobcem pa začne. In vsaka babnica, ki nekaj da nase, preden gre med ljudi, ve, kje se konča ona in začne, kar je dala nase. Samo suhci s predolgimi gobci, debelimi očali in gnezdi na glavah kvasajo o pretoku energij, o energijskih telesih in skoraj povsem praznem prostoru, iz katerega sta sestavljena tako skala kot kerlc, pa kljub temu ne moreta drug skozi drugega.