Včeraj smo naročniki Dela lahko v sobotni izdaji zagledali reklamo za NLB, ali bolje cel plakat potiskan iz obeh strani na kakovostnem povoskanem papirju. Na eni strani le tega z velikim napisom »Za svoje premoženje izberite najboljše« 15 let privatno bančništvo.
Na drugi strani pa fotografijo izbranih predstavnikov obeh spolov. Ni jasno ali so na plakatu fotografirani uslužbenci NLB, ki izvajajo reklamirano storitev ali so najeti statisti s katerimi naj bi se mi (tisti, ki nas snubijo) identificirali kot z resnimi poslovnimi in uspešnimi subjekti. Tako skrbno izbranih, »poštirkanih«, urejenih in uglajenih, da bi mi kot potencialni varčevalki na NLB moralo vzbuditi željo, da takoj v ponedeljek stečem na banko, odprem račun in se podam, v novo neznano in drzno avanturo z NLB - privatno bančištvo.
Res me zanima koliko je bilo plačano za objavo takšne reklame vodilnemu časopisu in kakšen je namen le-te? Seveda pa tega ne bomo nikoli izvedeli, saj je to vendarle poslovna skrivnost. Ali je morda to že nekakšna napoved v obliki »podkupnine«, da se bo na široko in debelo pisalo o pomenu NLB kot nacionalni interes?
Lepo vas prosim, v meni je takšna reklama najprej vzbudila jezo ter ogorčenost nad neverjetno predrznostjo še vedno državne banke. Kot bi se iz vseh nas državljank in državljanov, davkoplačevalcev, dobesedno delali norce.
Če bi slučajno imela dejansko tak nevzdržen vzgib, bi bilo bolje, da se pred obiskom katere od poslovalnic NLB, oglasim prej na Psihiatrični bolnišnici Polje za resno mnenje glede moje sposobnosti presoje in ocene tveganja.
Koga ta plakat sploh nagovarja in kaj se z njim želi doseči? Ravno v času in kraju, ki ga živimo, po tedenskih škandaloznih objavah, kaj se je tam dogajalo in kaj se še vedno brezskrbno dogaja. Ko je jasno, da nihče ne bo nič odgovarjal, pa se še kar naprej okoli »naše« banke politične točke, moč in prestiž.
Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora.
V prihodnjih dneh se boste odločali o priznanju Palestine. To vsekakor ne bo lahka odločitev. Številne velike sile temu nasprotujejo, imajo pač svoje računice.
A poskušajte se spomniti ali vživeti v proces slovenskega osamosvajanja. Brez priznanj drugih držav bi bil ves trud zaman, vsako priznanje je pomenilo potrditev legitimnosti slovenske odločitve.
Esej na temo izbranih filmov Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani marca 2018*
Bog kot sredstvo in opravičilo
Zmagal je dokumentarni film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, Talal Derki, 2017). O čem govori? O tem, kako nastajajo mladi islamisti. Nastajajo podobno kot katoličani, protestanti, pravoslavci, hinduisti, budisti, sionisti, nacionalisti, kapitalisti in drugi verujoči: z učenjem. Z operacionalizacijo domislic različnih stopenj krutosti, izgovorjenih in zapisanih v »svete božje« knjige, kajti človek se lahko na poti od dedov prek očetov do sinov nauči česarkoli. Iz roda v rod, že od prvega vrača naprej, ko se mu je iz drobovine posrečilo napovedati »božjo« voljo, po kateri naj se poglavar ravna pri izbiri smeri pustošenja in ropanja. Gotovo v smeri kakih vilenndorfskih vener. A tudi živeža je že primanjkovalo. Ali obstaja razlika med takrat in danes? Seveda, ni še bilo naftnih vrelcev, ki prinašajo dobiček, ni bilo orožarskih trustov, katerih tržnikom uspe spreti vsakogar z vsakim. In tako prav te dni dobavljajo novo pošiljko orožja na Bližnji vzhod, vredno milijardo dolarjev. Tudi človekoljubnih društev še ni bilo, kot sta Amnesty International, ki je film izbral za zmagovalnega, in Organizacija združenih narodov, katere ustanovna članica je Sirija, država, v kateri se odvija zgodba dokumentarca. In kar je najpomembnejše, ko spodbujeni s poročanjem dokumentarnega filma primerjamo zdajšnji in pradavni čas, takrat tudi vatikanske kupole Svetega Petra še ni bilo – in pod njo papeža, kako tam v miru proučuje svetopisemske povedi. Molimo, bratje in sestre, da med njimi še za naslednjih 2000 let ne prezre tistega zlatega pravila: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), in da bo tako zdaj zdaj, če ne prej, 11. septembra sirskega predsednika, pripadnika pozitivno diskriminirane manjšine,** ob njegovem rojstnem dnevu razveselil s poslanico, da se krščanska vesoljna cerkev prva izmed cerkva odpoveduje križarsko-kolektivizacijski dogmi o tem, kaj je in kaj ni božja volja.
Lani, 15. novembra 2017, smo v prispevku Kriptovalute in drugi baloni opozorili na nevarnost napihovanja tako imenovanih kriptovalut. Takrat je najbolj znana kriptovaluta bitcoin dosegla vrednost 6.598 dolarja ($). Le dober mesec kasneje, 18. decembra 2017, je bitcoin dosegel svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. V dobrem mesecu dni se je torej trg z bitcoini napihnil kar za trikrat (s podobnim tempom so se dražile tudi druge kriptovalute). Danes, 2. aprila 2018, je njegova vrednost zdrsnila na 6.700 dolarjev.
Pri nas smo že po izročilu vsi strokovnjaki za vzgojo, in to en večji kot drugi. Torej sem tudi jaz in lahko v to žlobodro mnogih kuharjev stresem svojo nakladalnico tozadevnih modrosti …
Morda je vprašaj v naslovu odveč, morda res gremo v 3. svetovno vojno. Napenjanje mišic med Veliko Britanijo, ZDA ter zavezniki in Rusijo na drugi strani ni dobro za nikogar. Poskusa umora bivšega ruskega vohuna in njegove hčerke seveda ne smemo opravičevati. Gre za okrutno dejanje, ki mora biti kaznovano. A v resnih državah se najprej sproži preiskava, potem pa se na podlagi ugotovitev sprejmejo ukrepi – kazenski in morda tudi politični, če je potrebno.
Bliža se velika noč, največji krščanski praznik. V samem jedru krščanstva, in tudi drugih religij, je ljubezen. Ljubezen do drugega pa je sploh eno temeljnih Jezusovih sporočil. Zakaj torej ne bi o tem razmislili v kontekstu časa, v katerem živimo? Pirhi, potica in šunka niso dovolj, potrebno je razmišljati in delovati v svetu, kjer so sovraštvo, izkoriščanje in trpinčenje še kako živi. A ljubezen do drugih ni sentimentalno čustvo, temveč delovanje za njihovo dobro. Kdo so tisti drugi, ki jih kolektivno izključujemo, sovražimo, izkoriščamo, trpinčimo …?
Ko smo nekoč, pred nedavnimi nedavnimi časi, v pravokotno oko velikega brata Googla kaj vtipkali in pritisnili »Enter«, nam je na pladnju prinesel najpomembnejše in najbolj smiselne spletne strani, kar jih je na svetu in se nanašajo na to, kar smo vtipkali. Vseeno je bilo, kdo smo in kateremu računalniku izpovedujemo svojo radovednost; kar je v tistem trenutku na dano temo vedel Google, smo nemudoma vedeli tudi mi.
Iskrene čestitke novinarki Lidiji Hren in njeni raziskovalni ekipi. A kaj, ko je taka oddaja predvajana vsaj pet let prepozno. No, verjetno pred petimi leti takšen dokumentarec ne bi nikoli ugledal luč sveta na RTV Sovenija. Ponovno, pa jo kot že tolikokrat, najverjetneje pristojni, odgovorni in dolžni organi ukrepanja, ne bodo vzeli za temelj, npr. kot dodatno dokazno breme, svojega dolžnega profesionalnega ter odločnega dela ali obravnave. Bolje je valiti odgovornost za stagnacijo, počasnost, neadvekatnost zakonodaje in postopkov ukrepaja, iz ene veje oblasti na drugo, pa potem na tretjo in tako čas mineva ter nihče nič ne ukrepa. To je res odlična taktika za kritje banksterjev, ki v miru harajo dalje in še naprej. V Sloveniji sprenevedanje kraljuje in zmaguje na veliko. Praksa pa govori o tem, da se to vsem vpletenim splača ter bogato obrestuje.
Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vedno večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober, dejansko je nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.