Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

V svetu obstajata vsaj dva koncepta varnosti v družbi. Eden, recimo mu »evropski« je uveljavljen tudi pri nas. Govora je o socialnih pravicah, še zlasti o socialni pomoči, ki mnogim državljanom lajša preživetje ob izgubi službe.

Schrödingerjevi mački je razmeroma lahko; tako v zaprti kot v odprti škatli je živa ali mrtva in to ve. Le Schrödinger ne ve, dokler je ne odpre. Mi pa smo hkrati v zaprti in odprti škatli, hkrati živi in mrtvi, zdravi in bolni, pametni in neumni, prisebni in nori, ubogljivi in svojeglavi, koristni in škodljivi, … in to vemo. Kot da je naša razsežnost trčila z vzporedno, pa je prišlo do izmenjave in zlivanja njunih naravnih zakonov in življenjskih navad …

Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Spoštovani novinarji!

Proti spletnim zmerljivcem in grozilcem obstaja učinkovito orodje: imenuje se »ukinitev komentarjev pod novinarskimi prispevki«. Računalniško merjena branost in gledanost padeta, a resnični bralci in gledalci ostanejo … Spletni troli bodo ob izpadu možnosti za spletno izživljanje morda utrpeli neznosne duševne bolečine, morda se bodo znesli nad svojimi bližnjimi, morda pa bodo v pomanjkanju drugih možnosti dvignili roko nad sebe. Lahko jim družno pošljemo rožice v psihiatrične bolnišnice, zapore ali na pokopališča … Bodimo iskreni: spletnih komentarjev razen njih in g. Mazzinija ne bo pogrešal nihče. Količine tistih, ki so kakovostno in smiselno obogatili, dopolnili ali popravili osnovne prispevke, se je v vseh teh letih obstoja v vseh javnih spletnih občilih nabralo manj, kot g. Štefančič jr. napiše v enem tednu.

Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Čopki, kitke, fige, dreadi,

mašnice, lasnice, špangice, načelki,

zavihkano, ravno, trajne, kravželjčki,

prečke, štrlečke, pomadice, želejčki,

gnezda, punk, frufru, brez las,

vsak las na mestu, vsak po svoje …

Če je možno, nekdo to ima;

za vsako glavo obstaja kipar …

Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Čeprav sem soavtor knjig Prevarani sokoli in Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, sem dokaj nezainteresirano spremljal časopisno polemiko v Dnevnikovem Objektivu. Kot mi je znanec že ob izidu knjige Prevarani sokoli napovedal, bo sledil molk in popolna ignoranca izida knjige v vodilnih medijih in to se je tudi zgodilo. Po izidu knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, natančneje po intervjuju prof. dr. Ivana Čuka na prvem programu slovenske nacionalne televizije pa so zabrneli telefoni in po znanem scenariju se je pričelo orkestrirano diskreditiranje njegove osebnosti in preko tega tudi knjige. Imel sem občutek, da je bil iz stekleničke ponovno spuščen duh polkovnika Marka, nekdanjega člana Sokola 1 Tabor in kasneje polkovnika UDB-e in še kaj. Pomenljivo je, da doc. dr. Tomaž Pavlin, kot univerzitetni učitelj in zgodovinar, v dveh letih ni čutil potrebe napisati znanstvene recenzije knjige Prevarani sokoli, zakaj vendar pa bi to znal pojasniti le on sam. Kot kažejo dogodki, pa je začutil notranjo potrebo ali pa dolžnost, da se s pripisom »sokolski partizanski pozdrav« javnosti prikaže kot ortodoksen komunistični vernik ter v časopisni polemiki s pomočjo »razburjene in užaljene športne javnosti« rokohitrsko obračuna s fakultetnim kolegom in njegovo znanstveno monografijo. Ni kaj, vredno univerzitetnega učitelja, ki je še vedno prepričan, da je zaposlen na Univerzi Edvarda Kardelja. Ta občutek mu verjetno daje zbornik izdan ob 100 letnici Univerze v Ljubljani.