Kdor spremlja oddajo Tarča, na sporedu je bila tudi včeraj zvečer, in kdor podrobneje analizira besednjak slovenskih politikov, njihovo vedenje, body language, načine vstopanja v medsebojne odnose in javne nastope, lahko ugotovi, da obstaja nekaj zanimivih in razmisleka vrednih stalnic oziroma konstant, ki omogočajo sklep, da vsaj nekateri ne bi smeli biti na dobro plačanih mestih, ki jih sicer zasedajo, obenem pa lahko sklepa, da bodo kljub vsemu tam še naprej, sklicevali pa se bodo na – demokracijo. Sledijo podrobnosti.

Ameriški borzni indeks Dow Jones, eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, je pred kratkim (22. novembra 2016) dosegel nov zgodovinski mejnik - 19.000 točk. Tudi številni drugi indeksi so v divjem porastu (The 10+ global stock markets in bull territory). Borzni indeksi izkazujejo, da gre številnim gospodarstvom več kot odlično, hkrati pa kar nekaj ekonomistov opozarja na bližajoči borzni zlom “bibličnih razsežnosti” (80% Stock Market Crash To Strike in 2017, Economist Warns). Nam gre torej zelo dobro ali zelo slabo?

Louis Althusser je nekoč razvijal koncept aleatoričnega materializma (cf. Banu Bargu, In the Theater of Politics: Althusser’s Aleatory Materialism and Aesthetics, Diacritics, let. 40, št. 3, str. 86 – 113). Na kratko: aleatorični materializem je materializem, ki jemlje naključje ali kontingenco resno. Prav zato aleatorični materialisti zlahka mislimo radikalne družbene spremembe. V rokah imamo ustrezno orodje, ki nam pove, da že v sami materialni realnosti obstaja nekaj, kar omogoča radikalne preobrazbe, ki se zato vselej nujno zgodijo. Obstaja namreč lakuna, praznina ali brezno, ki zagotavlja aleatoričnost oziroma met kocke. Tudi Lenin je bil izvrsten zastopnik aleatoričnega materializma.

Obstaja program, ki se imenuje Tanka črta odgovornosti. Na spletu piše, da je to zelo poseben program, ki prinaša 'redefinicijo odgovornosti'. Piše tudi tole: ta interaktivna delavnica, ki je sestavljena iz dveh delov, pojasnjuje vedenjski model, s katerim lahko na preprost način dosegamo osebnostne spremembe ter spremembe v organizacijski kulturi. V filozofiji in znanosti, pa tudi sicer v vsakdanjem življenju, je modele dobro preverjati, da se prepričamo, ali zdržijo logične in še nekatere druge zahteve ali ne. Doseganje osebnostnih sprememb je namreč izjemno zahtevno, zato so lahko obljube po takih spremembah zgolj poceni zavajanje. Še trši oreh pa je 'redefinicija odgovornosti'. Res je, da bi taka redefinicija zelo prav prišla vsemu svetu, zato bi bili lahko samo veseli, če bi nam kdo ponudil recept, čarobni izrek ali model, kako to narediti. Naredimo torej preprost preizkus in se prepričajmo, kako je s tem. In čisto nič ni narobe, če imamo obenem v roki dobro knjigo. Na primer: Michel Aglietta, A Theory of Capitalist Regulation, Verso, 2015. Knjiga je med drugim izvrstna tudi zato, ker postavi tako imenovano regulation theory v kapitalistični kontekst naših življenj v 21. stoletju. V kapitalizmu namreč tudi živimo, saj ne lebdimo v praznem.

Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.

V prvi epizodi serije Black Mirror (Charlie Brooker, 2011 – ) mora britanski prvi minister pred kamerami spolno občevati s svinjo. Zares, ne zgolj na videz. In pristojni morajo omogočiti ogled dogodka vsem ljudem na tem planetu, sicer se bo ugrabljeni princesi zgodilo nekaj strašnega. Kaj po kritičnem in tehtnem premisleku stori gospod? Občuje s svinjo, ljudje pa gledajo. V čem je poanta lekcije? Naj se odgovoru približam po ovinku.

Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Danes ni enostavno biti roditelj. Številni v neoliberalizmu rojeni otroci pritiskajo na svoje starše, češ da so luzerji, ker niso dovolj bogati, da bi se lahko spodobno vozili vsako leto na počitnice na Sejšele, Karibe ali kam drugam na drug konec sveta, da bi imeli najsodobnejše pametne telefone, da bi lahko investirali v draga oblačila in se oblačili tako, kot velevajo dizajnerji, ki se na take zadeve gotovo spoznajo, in je prav, da jih poslušamo, da bi imeli razkošno stanovanje ali, še raje, hišo z vrtom, svojega vrtnarja, butlerja in tri služkinje, da bi se šolali na elitnih tujih univerzah in imeli na koncu vsaj tako visoke plače, kot jih imajo najbolje plačani javni uslužbenci, med katerimi prednjačijo zdravniki, ki sicer te dni stavkajo in hočejo še več denarja, s katerim je mogoče kupiti tudi kak drag avto, saj ne gre, da bi človek po svetu peš hodil, kot bi rekel Martin Krpan, ki je sicer zelo močnemu in robatemu Brdavsu ročno snel glavo z ramen, to pa je dejstvo, ki v pričujočem zapisu niti ni tako zelo nepomembno, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, na katerega se zanašajo prav dizajnerji.

V lanskem letu smo v Sloveniji dobili nov bralnik za slepe, t. i. sistem za dinamično pretvorbo besedil v slovenski govor! Ni ne prvi ne zadnji. Samo od leta 2005 je Slovenija za projekte razvoja bralnika vložila 2,3 milijona evrov javnih sredstev. To niso vsa sredstva, saj so morda izpuščena redna programska sredstva in sredstva zavodov ali podjetij, ki niso bila zabeležena na ministrstvih in Agenciji za raziskovalno dejavnost. Poleg tega vemo, da je Slovenija denar za raziskovanje in razvoj bralnika namenjala že četrt stoletja. Skupna vsota je torej bistveno višja.

Leta 1956 je William Walsh, učitelj edukacijskih znanosti na univerzi Edinburg, priobčil v reviji British Journal of Educational Studies jedrnat in izjemno zanimiv članek. Članek je res tako dober, kar pomeni, da je inteligenten in produktiven, da ga na tem kraju, več kot pol stoletja pozneje, obširneje komentiram, saj je pomemben in pomenljiv tudi za razmišljanje o današnjem šolanju mladih ljudi, ki je pogosto še vedno tako, kot da bi od rib terjali, da plezajo po drevesih gor in dol. Naslov članka je The Literary Critic and the Education of an Elite.