Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Drugo desetletje 21. stoletja zaznamuje kriza, ki je na različne načine in v različnem obsegu prizadela skorajda vse države sveta; Slovenija pri tem ni izjema. Kriza, ki se je najprej začela v finančnem sektorju, je postopoma prizadela tudi druga družbena področja, še zlasti gospodarsko in v širšem smislu celoten ekonomski sektor ter posledično družbo kot celoto; zraven pa moramo prišteti še dlje prisotno problematiko podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

V Sloveniji se v zadnjem času hitro širi gibanje Zelemenjava. Ideja je izjemna. Ljudje se zberejo in med seboj zamenjujejo oziroma bolje rečeno si delijo domače pridelke, semena, recepte, izkušnje... Zelemenjava je dokaz, da ekonomija ni samo nakup in prodaja, kjer osrednjo vlogo igra cena, temveč da obstajajo še druge oblike dostopa do dobrin.

Eden od priljubljenih ukrepov, s katerim želijo vlade reševati dolgotrajno krizo, je uvedba novih ali zviševanje že obstoječih davkov. Pobiranje davkov je staro kot so stare države, saj gre za njihov temeljni “dohodek”, brez katerega praktično ne bi mogle obstajati. Koliko lahko države “privijejo” svoje državljane, je stvar modre presoje njenih voditeljev? Previsoki davki so zrušili že premnoge države, kraljestva in imperije. A ne gre samo za višino, temveč tudi za pravičnost.

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

Prepričanje, da je razvoj človeške družbe utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti) in sebičnosti, je zgrešeno. Predvsem ekonomisti so prepričani, da je človeška ekonomija osnovana na “preživetju najsposobnejših”, kar naj bi bilo Darwinovo spoznanje (čeprav to sploh ne drži). Še stoletje prej, v 18. stoletju, je “oče” sodobne ekonomije Adam Smith v svojem znamenitem delu Bogastvo narodov zapisal, da sebičnost posameznika koristi dobrobiti celotne družbe. Na teh dveh predpostavkah - sebičnosti in tekmovalnosti - temelji današnji prevladujoči ekonomski model v skoraj vseh družbah sveta.

Deloma zaradi globoke družbeno-ekonomsko-ekološke krize, deloma pa zaradi sprememb, ki izhajajo iz novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilna tehnologija, spletna socialna omrežja), se prav zdaj odvija izjemno pomembna preobrazba ekonomskega in s tem celotnega družbenega sistema. Pred našimi očmi počasi nastaja tako imenovana lažja civilizacija, v kateri se bistveno spreminja naš odnos do materialnih dobrin.

Kaj je pravzaprav osrednje sporočilo zahtev protestnikov od Brazilije do Turčije, od Bolgarije do Španije, od Grčije do arabskih držav, od Slovenije do Kanade, od kairskega trga Tahrir, parka Zuccotti v New Yorku do istanbulskega trga Taksim in tako naprej. Bi lahko izluščili bistvene poudarke teh protestov in pisane palete gibanj, ki se skorajda dnevno porajajo po vsem svetu?

Pred več kot stoletjem so veliki industrialci, kot je bil na primer Andrew Carnegie, takrat eden najbogatejših Zemljanov, verjeli, da Darwinova teorija o izvoru vrst opravičuje neusmiljeno tekmovanje in neenakost med ljudmi. Osnove njihovega prepričanja so izhajale iz tako imenovanega socialnega darvinizma, ideologije, ki je Darwinovo teorijo biološke evolucije skušala prenesti v sociologijo, ekonomijo in politiko. Socialni darvinizem je dejansko ideološki temelj današnje kapitalistične ekonomije, v preteklosti pa je navdihoval tudi naciste in še marsikoga, ki je v “preživetju najsposobnejših” našel opravičilo tako za svoja razmišljanja kot tudi dejanja.

Rešitev, ki se ponuja je pravzaprav logična; če nekaj ne gre, pač ne gre. Slovenci imamo z osamosvajanjem praktične izkušnje. Čeprav še ni minilo niti četrt stoletja, moramo ponovno razmišljati o osamosvojitvi. A če smo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja natanko vedeli, od koga se moramo osamosvojiti oziroma ločiti, je tokratj zgodba malce bolj zapletena.

Veliko ljudi ne ve, kdo so Ben Bernanke, Mario Draghi in Haruhiko Kuroda. Gre za šefe treh najpomembnejših centralnih bank: ameriške, evropske in japonske. Čeprav o njih ne vemo skorajda nič, pa ti možje odločajo o usodah narodov. Njihove odločitve imajo daleč večji vpliv na naša življenja, kot odločitve slovenske premierke Alenke Bratušek, predsednika Evropske komisijeBarrosa, celo nemške kanclerke Merklove ali ameriškega predsednika Obame.