Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
»Ko poskrbimo za potrebe tistih, ki živijo v pomanjkanju, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega. Bolj kot, da opravljamo delo usmiljenja, plačujemo naš dolg do pravičnosti.« (Sv. Gregor Veliki)
„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)
Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.
Stari Grki so ekonomijo opredelili kot dejavnost, katere glavni namen je zagotoviti dobro življenje oziroma blaginjo družinski skupnosti. Besedo ekonomija sestavljata grški besedi oikos in nomos.
Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nove ekonomske in družbene oblike, ki izhajajo iz načel medsebojne delitve, sodelovanja in solidarnosti. V raziskavi, ki sem jo izpeljal v okviru svoje magistrske naloge z naslovom Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji, sem preučil odnos prebivalcev Slovenije do novih oblik ekonomije delitve, ki se postopno uveljavljajo tudi v slovenskem prostoru.
Človeštvo je po dveh velikih in skrajno uničujočih vojnah v 20. stoletju prišlo do pomembnih spoznanj, ki so se udejanila z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov (OZN) in nekaj kasneje s sprejetjem Univerzalne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija).
Urugvajski predsednik Jose Mujica živi na kmetiji na obrobju glavnega mesta Montevideo, skupaj z ženo in psom brez ene noge. Vozi se s starim volkswagnovim hroščem; 90% svoje plače, kar znese približno 9.000 evrov daruje dobrodelnim organizacijam, mesečno mu tako ostane še približno 580 € za preživetje.
Povsem nerealno je pričakovati, da se svet lahko vrne v stare tirnice. Strahoviti napori svetovnih vlad, predvsem najrazvitejših, da bi ponovno vzpostavili stari ekonomski sistem, ki je svoj vrh dosegel konec 20. stoletja, so podobni zdravljenju bolnika na smrtni postelji z aspirinom.
V petek, 13. decembra 2013, ali kakšen dan prej, bodo znani rezultati stresnih testov slovenskih bank. Da bi bolje razumeli dogajanje, velja osvetliti nekaj simbolov, ki spremljajo ta “veliki dan”.
Američani vstopijo v praznične nakupovalne “orgije” dan po prazničnem zahvalnem dnevu (Thanksgiving, ki ga praznujejo zadnji četrtek v novembru). Ta dan poimeujejo črni petek, saj se takrat številke v trgovinah iz rdečih (simbol za izgubo) obarvajo v črno (dobiček).
Živimo zapletena življenja; hitra, stresna, nervozna. Obkroža nas kopica stvari, pa čeprav ni nujno, da smo premožni. Delovni čas sodobnega človeka je najmanj deseturen ali še daljši (če ima službo, seveda); tudi šolski urniki se z vsemi dodatnimi obveznosti zavlečejo daleč v večerne ure. “Nimam časa” je najpomembnejša (za)poved današnjega časa. “Zasuti” smo z obilico reklamnih sporočil, zabavno-informativnih in drugih vsebin. Marsikdo se pod obilico vsega tega preprosto sesuje oziroma v računalniškem jeziku - zamrzne. Pozabljamo pa, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo.