Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili
plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,
v ironiji preletava brezmejno nebo.
Nebo – za razdvajanje nedovzetno,
nikdar nerazpolovljeno, z nežnim
nasmehom, prodornostjo modrine;
miri zbegano padanje, nemirno
poskakovanje, ali vsaj poizkuša
pokázati, da to vestno je merilo,
pot v milino, neuročenost.
Da noč ne skopari,
ko dan se prebuja,
in dan ne ovaja noči v
prednočnem somraku.
Je – na tleh vodoravnost,
a krogla v zraku.
Luka Višnikar
