Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.
Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti
prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti
celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,
ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in
begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,
ki se razbijajo na Zemlji tvojega bivanja. Ni nam
dobro pravil zastarel poduk, ko nas je oddaljil od
odprtosti. Ko nas je naplahtal, da bi videli takšno
razprtost kot slabost, bol. Posveti se spoznanju,
ki narekuje, da se stvari ne dogajajo nam, ampak
se dogajajo za nas. Dogajajo se, da si prerokujemo
v preteklost. Dogajajo se kot zaprt cvet, ki se ne
more upreti odpiranju, razkazovanju skrivnosti.
In če nekaj ne zaneti prstov prvega krivca, potem
tam ne bi bilo niti drugega. Nikoli nisem verjel,
da lahko nekaj gori samo od sebe, brez da nekje
ne diši po vnetljivosti. Od zgoraj vedno opazuje
vprašanje; kako bomo prebavili zid pred seboj,
črepinje, ali kot pravijo, da iz limon naredimo
limonado. Ko sami sebe porivamo po mračnem
rovu, bi se bilo pametno opomniti, da se ne zabijamo
preveč z glavo v slepila in nepomembnosti, da ne
iztegujemo kazalca takrat, ko je megla najgostejša.
Motna mlaka. Rdeče nebo usiha v razširjenih žilah.
Kaj vse uporabi bolečina sebi v prid. Kako zna v
svoji namišljeni trdnosti postaviti hišico iz kart.
Postavlja se v bran, ko radikalnost vetra očiščuje
nižavja. Ni še konec sveta in sonce še ni opravilo
svoje naloge. Konec bo, ko odpade zaslepljenost,
skrita za otopelim pajčolanom. Kot dozoreli plodovi,
ki popadajo na tla. Kot sveže jutro, bel dan v novem
svetu idiličnega življenja.
Luka Višnikar
