Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,
za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.
Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil
bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z
razmetanimi glavami, pomešane v krvi grenkih kapelj. –
Ko srce praska v nejasnosti, pod truplom zlomljenega
pogleda, takrat obrača dlani in kuje ritual za vsakršen
žarek sprejetja. Drevesa pa padajo, se lomijo, izrujejo
se korenine: zunaj. – Kot premagovalec želje v tej želji
sàmi. Kot bojevnik zaslepljujoče luči, rad nadvladal bi
neizpodbitni zakon. Rad bi ubežal nevidnosti, temačnosti,
ki se je še s palico ne bi dotaknil. Kako bi pa drugače
prišel skozi globel potrebne smrti in utvar, če ne preko
sebe. Kako lahko drugače spozna sabotažo, ki jo sam
sebi je nastavil. Iz trebuha mu rastejo vse zgodbe iz
ekrana, vsa glasba, ki ga zapelje v mehak ideal. – Kot
strela 'z jasnega ga prežene iz oblakov, če še ni nikoli
prej posedal v svoji zatohlosti, opazoval notranja hlepenja
in iskal, kaj jim je izvor. V razvijanju in poporodni
mehkobi, kjer je opekline pométal pod preprogo, da
jih sonce ne bi dotaknilo. – mu zdaj pred očmi jetniška
luč namišljene figure osvetljuje, fikcije, ki ga zadržujejo
v temi. Ko odvil bo povoj in postavil nevedno dvoličnost
na krepilno pot, ko se ga dotakne žarek in razdrobi
okamnelost, ki jo je gradil v času. – sam postal bo to, kar išče.
Luka Višnikar
