Oh, zamolkle besede,
razlite iz težkih oblakov,
tako lepo ujete v razprto pajčevino,
bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.
Oh ho ho, vzletite sinji padalci,
oprašite misli na prestolu nadosebnosti;
kako razburjeno žgečkajo peresa
po obeljeni ravnici,
kako s sladkimi kapljami
zbujajo iz spanca.
Hvaljeno bodi črnilo;
radostno osvajaj ob zahodu,
kot nočno oko skovirja.
In ko svet vzhaja v svoji omotici;
oplemeniti mu budnost!
Luka Višnikar
