Obraz: kakor Zemlja predraga,
nastavlja razmajano lice;
vrti in prilagaja vodilno hemisfero;
levo zrcali desno, desno zrcali levo.
Tako kočljiva tektonika, rinjenja, premetavanja,
izpodrivanja, pokanja v možganih,
ki miselni koncept jim je vladar.
Znotraj temna snov ruši stene, lomi kosti,
tako prodirajoče usiha tema do luči,
kot okultnost hladne lune,
do sonca vzhajajočega razsvetljenja.
Noč: kako vrešči iz pritlehnih votlin,
krvavo rdeče oči bleščijo duši na veke,
krvoločno praska s kremplji po oklepu,
jedke solze razjarjene zveri topijo kletko
zapacanega otroka, zvija mu kosti in grize
duha, preteklost postlano s trnjevo plahto.
Kolikokrat srce prevzame vlogo grešnega kozla;
nastavi to lice lunarno, vražji ta mesec, ki sluz
v vodo zliva. Meša črnilo v ranjeno kri, s priseski
na astralno telo mračnega vodiča. Kako s strupenim
poljubom popkovino zašije, kot črna mati zakleta.
Dan: kot svetlo ožarjeno lice, kot blesk v očeh;
v mehka krila rane objema. In jutranje ptice, ki
kličejo iz podzemnega sna, zrna nosijo na okna.
Opevana toplota živali rojeva, da solze sreče
napolnijo srce, te opojne sokove sadnega vrta.
Z roko v roki dobrohotnega vesolja; nežno naplavlja
drage kamne, kristale in bisere.
Brezlična zavest nam kljuva po skrinjici spoznanja,
metapsihologija, kognitivni zobje na zunajtelesni brazdi;
ta pokol za simetrijo, nalomljene okončine vlači za
netelesno postavo in spodaj podplutbe kaže.
Premetavanje uteži na tehtnici glave in srca – zavedanje bistri.
O, najvišja roka, ki na palici naša telesa lutk ti visijo;
razvozlaj, razvozlaj vozle ljubezni vejevja.
Drevo razodetja: naj oči in ušesa dosegajo podstat,
giroskop, ki v srca ravnovesje podtika;
saj dva pola nista na bojišču, za igro boja –
ker bi bilo prvo lice slabše (boljše) od drugega,
ker bi bilo drugo lice boljše (slabše) od prvega.
O, da – ko se oseba razblini in če se ne razblini,
ji je gonilo nekaj, kar biva v razblinjenosti;
nekaj, kar vidi, sliši, prišepetava, usmerja in vzgaja.
Luka Višnikar
