Vsako oko ima svojega malarja,
zato ne mislite, da sreče se je izogibal;
duša je samosvoj voznik, unikaten zapis nosi,
notranjega vodnika, ki je lahko tiran za višji načrt;
po nareku piše z najčrnejšim črnilom.
In mogoče ga srečate nekje v sredini,
nekje vmes vam pomaha v pozdrav.
Oh ja, lepo bi se bilo kdaj skriti v blaženost ignorance,
in se pretvarjati na plesišču zamaskiranega življenja.
Kaj ne vidite, da so se zvezde odcepile od bližine;
in tudi nebesna modrina, poležan prah na Zemlji;
kot odmrla koža, ki je postala hrana kanibalskih črvov in slepcev.
V tej igri kart niti adut nima več potez. Ker le Bog je glavni adut.
Kaj je zame Bog, sprašujete? Vam pravim: karkoli že to je. Bog ne daj,
da bi bilo govora o dogmatičnih religijah. Tu govorimo o spoznanju!
Saj male samcate glavice res ne morejo vsega dojeti,
ne morejo imeti glavne besede, se pa včasih ali pa sčasoma
približajo nečemu zgoraj (znotraj): ko loviš božansko,
potem pa božansko lovi tebe; kot pobesneli tiger,
kot potisnjena domina, ki se je ne da več ustaviti;
podira vse ostale na svoji poti.
In kaj drugega pride bolj v poštev, kot da rečemo:
"skrivnostna so pota gospodova".
Tako bo nekdo gradil monotone hiše v varni soseski,
nekdo barvite katedrale v senčnosti svoje duše.
In spet ga bo kdo popravil, da kaj pa, če je zašel s poti,
pa tako težko jim bo dopovedal, da se gre za izkustveno fiziko.
Seveda, nekaj je voziti kolo, nekaj drugega je o tem samo govoriti;
ali pa, dejansko ugrizniti v jabolko in o tem samo razmišljati.
Ker vsak ima svoj tempo spoznanja; vsak bo začutil
večdimenzionalnost resničnosti – vse ob svojem času.
Luka Višnikar
