Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo
v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je
sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo
obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo
pokrivalo gole kože. Pomembnost nosi, zato
mu zgradijo obstojne zgradbe. Veselijo se
brezhibnemu tolmačenju stvarstva. Pihaj
hrabri veter, nosi jim motiv. Starejši odhajajo
naprej. Svet ostaja za mlajše, ki posedajo
za mizo in se družijo za nove načrte. – iz
lesa izdelujejo praktične izdelke. V pečeh
se suši glina. – zdaj lahko jemo kot pravi
kralji. Draga mati Zemlja, obrodi jim hvalo.
Čas je obdržal tudi take, ki so hodili, vozili
po začrtanih poteh. – zdaj so utrjene in imajo
svoj cilj. Žice so prerasle dehteča grmovja.
Na zidove so se usedli glasni grafiti. Odpadlo
plastiko in tkanine so pobrale budne ptice,
ki pletejo marginalna gnezda. Žlica je lačna.
Prah se dviga. – zalepil se je na trepalnice
prizemljenih oči. – vodljive so vse dokler ne
padejo čez rob. On je kamela, ona je puščava.
Sta mesto, ki je prebavilo umrljive sanje. Je
obstoj, ki nosi svoj veter in vrti začaran planet.
Je sila, kot nagon, ki sestavlja se v sliko. So
hiše, grajene iz barvitih oblakov. Čudesa bodo
kmalu postala vsakdanjik. – na krožniku, na
steni zaprašenih okvirjev. Pod posteljo škripa
naguban balast. In je tudi človek, ki čuti premike.
Kot oživčena noga modrega slona. Človek, ki
ima mesto, tam, kjer ga ni. Kot lebdeča preproga,
ki išče umirjena tla. Takšen poslan bo na Zemljo.
Luka Višnikar
