V osrčju vsakdana
se bohoti virus,
zažira se v otopela telesa
in ta nevidni sovražnik
nam mrači um.
Doma je zmeda:
tipkovnica na ekranu
igra samo nasilne igre,
igralec kolne in kriči
na neobrit obraz,
ki nenehno
prižiga in ugaša televizor;
obupana gospodinja se išče
v smrdeči kuhinjski posodi
in čaka na nekoga,
ki bo očistil nesnago ...
so prazne steklenice,
veliko dima,
cigaretnih ogorkov.
Sovražnost se širi,
rojevajo se nasilna dejanja.
V bolnišnicah
se dogajajo drame:
zmanjkuje postelj,
sobe so prepolne bolnikov
in v intenzivnih oddelkih
ljudje še vedno umirajo.
Ustrahovani in negotovi
osebki se zavedajo,
da jim je covid ukradel srečo,
radost življenja in sanje.
Vedo, da so izgubili svobodo
in da politika igra
nepošteno igro.