Previdnost je mati modrosti. Torej je treba biti previden tudi glede modrosti? Glede lastnih nič ne rečem, na ljudske pa se ni dobro zanašati. Uporabne so približno toliko kot Deset božjih zapovedi (ki sem jih že seciral). Z nami so, odkar vemo zase. Preveč z lahkoto jih jemljemo. Ne sprašujemo se o njih. In kaj je z njimi narobe? Preveč splošne so, zato so površne in izključujoče – tako kot ljudstvo, iz katerega izvirajo. Tako površne in izključujoče so, da bi jim bilo bolje reči neumnosti …
A se nam v Mariboru res tako slabo godi? Poglejmo! Vsako leto gostimo enega največjih evropskih festivalov in (če vreme da) dve znameniti tekmi za svetovni pokal v smučanju. Poleg tega je tukaj sedež najboljšega dekliškega pevskega zbora na svetu, dom nepremaganega svetovnega prvaka v kickboksu in zadnje počivališče dobitnika šestih olimpijskih medalj.
Če hočeš vedeti, komu služi denar, mu moraš slediti. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Oni vestno skrbijo, da ga obračamo. Sami ga zbirajo in 'plemenitijo', ne obračajo. Njim denar služi. Nam ne služi, ampak mi služimo njemu. Ker ga obračamo, teče. Ker teče, teče k njim …
Če hočeš vedeti, komu služi EU, moraš prav tako slediti denarju. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Poslušaj jih, kaj govorijo! Skoraj vsi so za EU. Skoraj vsi zlivajo ogenj in pepel čez Angleže, ki so proti. Užaljeni so in jezni: kot z nadzorom obseden starš ob odselitvi otroka; kot plantažnik ob odpravi suženjstva; kot delodajalec ob delavčevi odpovedi, ker je dobil boljšo službo …
Majhni otroci imajo luštkane igrače: plišaste, mehke, kosmate, nasmejane, pisane živalice in človečke. Ko prerastejo plenice, dobijo fantki naenkrat v roke trde, gladke, mrke in hladno pobarvane pošasti in vojake; dekliške igrače pa niso več luštkane, ampak so kičaste: plastične, depilirane lutke, bleščeče opremljene z vsemi barvami, ki niso mrke in hladne. Temu sledijo tudi risanke in računalniške igrice. V enih se imajo vsi radi in rešujejo majhne zaplete v skupno veselje. Druge predstavljajo svet poln nevarnosti, v katerem se ni moč zanesti na nikogar razen nase. Tretje (ki jih je kdo ve zakaj manj) pa so mešanica enega in drugega, ki z bleščečimi zobmi in razkošnimi pričeskami jemlje vid. Kot da otroci pri treh ali štirih letih doživijo korenito duhovno preobrazbo iz angelčkov v (kičaste) peklenščke, ki ji morajo slediti tudi igrače …
Nekoč je bilo preprosto. Ljudje so bili najprej otroci, ko so prišli v puberteto, pa so postali odrasli. Svet je slonel na ramenih najstnikov. Z (zrahljanih) tečajev je padel šele, ko so ga zavzeli starci. Nekoč so pri 30-ih, 40-ih umirali. Danes pri 50-ih, 60-ih vladajo svetu. In vladajo mu povsem drugače, kot bi mu vladali 30 ali 40-letniki, kaj šele najstniki …
Zdravstvo je prešlo vse meje. Z zdravljenja poškodb in bolezni se je razširilo na 'zdravljenje' staranja in umiranja, kot da je prvega mogoče ustaviti, drugega pa preprečiti. A to mu ni bilo dovolj; kot rak se je razširilo na 'zdravljenje' vseh oblik človeškega obstoja, ki se mu zdijo manj običajne, med njimi celo nosečnosti. Napihuje jih do pokanja in mrcvari do neprepoznavnosti … To že dolgo ni več zdravstvo, ampak je zdravstvizem – prepričanje, da lahko z natančnim rezanjem ali zmernimi količinami strupov rešimo vsako odstopanje telesa ali duha od povprečja, torej od 'normalnosti'.
Kako živi rejniška družina, v kateri sta koroška otroka? … Kako gledajo televizijo? … Kako berejo časopise? … Stara starša sta v vseh javnih občilih; kako ju skrijejo pred njima? …
Kaj je huje: imeti premalo podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih, ali imeti preveč podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih?
Avtizem je skrivnostno duševno stanje, ki ljudem para živce: avtistom, ker jih obvladuje, svojcem, ker obvladuje njihova življenja, strokovnjakom pa, ker ga ne morejo obvladati. Avtizem buta brez prestanka in se ne pusti zgrabiti za roge.
Je avtist človek? … Je avtist bolan? … Je avtist nor? …
Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zločin. Za preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojezičnosti zapravijo ogromno domiselnosti, časa, truda in denarja. Očitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in čutijo.
Ko ljudstvo tega ne more več zadržati zase, besedno in še kako drugače izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hočeš-nočeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo več. Če ljudje bentijo čez njih, se vedejo, kot da tega ni. Če jim gredo ljudske misli in občutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.